Administrative court dismisses citizenship denial due to lack of evidence and procedural violations regarding the applicant's residence. The court annuls the decision because the administrative body failed to provide sufficient justification and violated the applicant's right to be heard. The ruling establishes that administrative decisions must be well-founded and procedurally correct to be valid. The court annuls the decision because the administrative body failed to provide sufficient justification and violated the applicant's right to be heard. The court annuls the decision because the administrative body failed to provide sufficient justification and violated the applicant's right to be heard.

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 10.5.1993.

[JEDRO]

Tožena stranka ni navedla dokazov in tudi ne razlogov, ki utemeljujejo njeno odločitev (1. odstavek 259. člena ZUP) in tudi ne razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje utemeljujejo odločitev, navedeno v izreku (2. odstavek 209. člena ZUP), zato je sodišče odločbo odpravilo.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ker je ugotovila, da dejansko ne živi v Sloveniji. Dne 23.12.1990 je sicer imel prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, vendar ne izpolnjuje drugega pogoja za pridobitev državljanstva po navedeni določbi zakona.

Tožnik je s tožbo predlagal, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke. Navajal je, da ugotovitve o njegovem prebivališču niso točne. Če bi tožena stranka pravilno izvedla postopek in tožnika zaslišala, bi bilo dejansko stanje popolno ugotovljeno. Tožnik živi na naslovu ... in je tam tudi imel svojo obrt. Res je, da je bil nekaj časa na potovanju, nekaj časa pa v priporu, vendar živi v ... V odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da tožnik ne živi na naslovu ..., kar je ugotovila na podlagi dopisa Policijske postaje in zaslišanja štirih prič.

Tožba je utemeljena.

Tožnik je vložil vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91, 30/91, 38/92, ZDRS) po kateri državljan nekdanje druge republike pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če tu dejansko živi. ZDRS nima določb o izvajanju dokazov, zato je uporabiti določbe 159. in naslednjih členov zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86), ki se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) uporablja kot republiški predpis. Obliko in sestavne dele upravne odločbe urejajo 206. in naslednji člen navedenega zakona. Tožena stranka je v utemeljitvi izpodbijane odločbe navedla le, da tožnik ne izpolnjuje pogoja po navedeni določbi ZDS, ker dejansko ne živi v Sloveniji. V odgovoru na tožbo je tožena stranka sicer navedla dokaze, na katere je oprla odločbo, vendar je predmet sodne presoje v upravnem sporu izpodbijana odločba, ne pa vsebina odgovora na tožbo. Tožena stranka ni navedla dokazov, ki utemeljujejo njeno odločitev (1. odstavek 259. člena ZUP) in tudi ne razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje utemeljujejo odločitev navedeno v izreku izpodbijane odločbe (2. odstavek 209. člena ZUP).

Tožnik je sicer bil zaslišan, vendar mu glede na to, da je bil zaslišan pred zaslišanjem prič, ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se opira odločba. Ni mu bila dana tudi možnost, da pričam postavlja vprašanja. Zaradi takšnega ravnanja tožene stranke je bila kršena določba 3. odstavka 143. člena ZUP.

Sodišče je zato moralo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ št. 4/77, 60/77, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) izpodbijano odločbo odpraviti, ker tožena stranka ni dovolj upoštevala pravil postopka, kar bi lahko vplivalo na odločitev o zadevi. Sodišče je odločilo na podlagi 2. odstavka 42. člena navedenega zakona.