Court dismisses citizenship application rejection based on applicant's anti-Slovene stance endangering public order.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Administrative Court dismissed the plaintiff's administrative lawsuit challenging the rejection of their citizenship application. The plaintiff argued that the defendant's refusal was based on ignored facts regarding the use of Slovene in religious services, while the defendant maintained the applicant's hostility to the language posed a danger to public order. The court ruled that the applicant's negative attitude toward Slovene, which caused public outrage after independence, constituted a valid threat to public order under the Citizenship Act, thereby justifying the discretionary refusal.
Legislator headnote
AI generatedArticle 40, paragraph 3 of the Citizenship Act; Article 40, paragraph 1 of the Citizenship Act; The court may refuse citizenship to an applicant meeting statutory requirements if their acceptance endangers public order, safety, or national defense, and such endangerment is established by the applicant's hostile stance toward the state language.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Tožba se zavrne.
[JEDRO]
Odklonilno stališče do slovenščine, ki je v javnosti povzročilo ogorčenje, je podlaga za uporabo 3. odstavka 40. člena ZDS; na tej podlagi se državljanstvo lahko odkloni.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo, s katero je tožnik uveljavljal pridobitev državljanstva na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, po katerem državljan druge republike pridobi slovensko državljanstvo, če je imel na dan 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi.
V tožbi tožnik smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.
V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.
Tožba ni utemeljena.
Izpodbijana odločba temelji na določbi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I), po kateri ima tožena stranka pravico, da po prostem preudarku zavrne vlogo za pridobitev državljanstva, čeprav vlagatelj izpolnjuje pogoje po 1. odstavku istega člena, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona - to je, da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države.
Ko tožena stranka v tem primeru ugotavlja dejansko stanje, izhaja iz tožnikovega odklonilnega stališča do slovenščine, ki se očitno tudi po osamosvojitvi Republike Slovenije ni spremenilo in pomeni zaradi ogorčenja, ki ga je v času po osamosvojitvi povzročilo v javnosti, nevarnost za javni red. Tožnik temu sicer oporeka in trdi, da so nekatere okoliščine zamolčane ali polresnične ter poudarja, da se slovenščina uporablja pri eni maši ob nedeljah in praznikih, pri drugih verskih obredih pa na zahtevo stranke, vendar tudi po presoji sodišča ni vseeno, če mora slovenski vernik uporabo svojega jezika zahtevati, to je zahtevati nekaj, kar bi se moralo razumeti samo po sebi. Tožnik tudi ne more uspeti v tem upravnem sporu s sklicevanjem na okoliščine iz preteklih let; bistvene so okoliščine ob osamosvojitvi in po njej. Zato sodišče v tožbenih navedbah, ki se vse nanašajo na okoliščine iz let pred letom 1975, ni našlo podlage za kakršenkoli dvom glede obstoja razloga, ki je bil podlaga za uporabo 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, izpodbijana odločitev pa je tudi sicer v skladu z namenom, zaradi katerega je toženi stranki pooblastilo za odločitev po prostem preudarku dano.
Izpodbijana odločba je po presoji sodišča zakonita. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 42. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).