Supreme Court dismisses denationalization claim for property seized by Partisan army in 1944. The law applies only to post-war confiscation.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Sodišče je tožbo zavrnilo, ker premičnine niso bile zaplenjene po predpisih, naštetih v 3. oz. 4. členu zakona o denacionalizaciji, ampak so bile odvzete s strani partizanske vojske v jeseni leta 1944.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep občine, oddelek za urejanje prostora z dne 3.8.1992, s katerim je bila zavržena zahteva tožeče stranke za denacionalizacijo zaplenjenih premičnin z obrazložitvijo, da gre v konkretnem primeru za premoženje, ki naj bi ga tožeča stranka dala za partizansko vojsko v jeseni 1944, po zakonu o denacionalizaciji pa se vrača le premoženje, ki je bilo podržavljeno v povojnem času.

V tožbi tožeča stranka navaja, da sicer soglaša z odločbo tožene stranke v toliko, da ni upravičena do vojne škode po zakonu o denacionalizaciji, ker ta velja le za povojno obdobje, kljub temu pa meni, da bi ji bilo treba na nek način škodo povrniti. Iz pisnih izjav prič, ki jih je zbrala, je namreč jasno razvidno, da je prostovoljno oddajala živino za potrebe partizanske vojske, pa tudi drugače je, ne glede na nevarnost, pomagala partizanom. Njen celoten prispevek, ki ga je dala narodnoosvobodilnemu gibanju, je razviden tudi iz arhiva Sodišča združenega dela v Ljubljani, kjer je pred leti skušala doseči priznanje svojih pravic. Ker do danes svojih pravic ni dosegla predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije odloči o upravičenosti njene zahteve oz. smiselno, da se izpodbijana odločba tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 - ZDEN) v 3., 4. in 5. členu določa, kdo so upravičenci do denacionalizacije po tem zakonu. Mednje zanesljivo ne spadajo tisti, ki so pred 15.5.1945, pa čeprav za potrebe narodnoosvobodilnega gibanja, prostovoljno prispevali prehrambene artikle. Zato je tožena stranka pravilno in v skladu z določbo 240. člena zakona o splošnem upravnem postopku zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep oddelka za urejanje prostora občine, s katerim je bila zavržena predlagateljičina zahteva za denacionalizacijo zaplenjenih premičnin.

Tožeča stranka v tožbi tudi predlaga, naj se ji prizna odškodnina iz drugega naslova, če po zakonu o denacionalizaciji do nje ni upravičena. Take zahteve tožeče stranke pa v tem postopku ni mogoče upoštevati, ker sodišče presoja le zakonitost izpodbijane odločbe, izdane po določbah zakona o denacionalizaciji. Po teh pa tožeča stranka ne more biti upravičenec.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča zakonita, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zveznih zakonov je sodišče uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).