Legislator Case Law & Legislation
DE FR IT EN
Analyze in Legislator
Sodba U 1161/92-6 ECLI:SI:VSRS:1994:U.1161.92.6 AI generated

Tax court dismisses appeal; tax base is market value at sale, not agreed value in exchange agreement.

Case Number Sodba U 1161/92-6
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed
Open official source Machine-readable Markdown (.md)

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court dismissed the taxpayer's appeal against the tax authority's decision to levy income tax on the profit from a property sale. The taxpayer argued that the acquisition value should be the adjusted figure in a subsequent annex to the exchange agreement, which the authority had ignored. The court ruled that the tax base must be the market value achieved in the transaction at the time of acquisition, which was correctly determined by the exchange agreement's price rather than the later annex. Consequently, the court found the taxpayer's claim for a lower acquisition value legally unfounded and rejected the appeal.

Legislator headnote

AI generated

52. člen Zakona o dohodnini; 53. člen Zakona o dohodnini: The basis for income tax on capital gains is the difference between the sale price and the capitalized value of the capital at the time of acquisition, determined by the market value achieved in the transaction.

Keywords

AI generated
income tax on capital gains basis for tax calculation market value at acquisition exchange agreement valuation tax appeal dismissal property sale profit capitalized value determination

Cited Legislation

AI generated
52. člen Zakona o dohodnini
Zavezanec za davek od dobička iz kapitala je fizična oseba, ki doseže dobiček s prodajo nepremičnine, če je prodaja izvršena pred potekom 10-ih let od dneva, ko je bilo nepremično premoženje pridobljeno (52. člen zakona o dohodnini - ZDOH - Uradni list RS, št.
53. člen Zakona o dohodnini
42. člen Zakona o upravnih sporih
1. odstavek 4. člen Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne liste
AI generated
Sodba U 708/92-5
Supreme Court dismisses appeal allowing second-instance court to increase tax liability without statutory grounds.
Sodba U 630/93-11
Court dismisses tax appeal where statutory law mandates using appraised value over lower contract price for social housing profit tax.
UPRS sodba I U 1587/2013
Administrative court dismissed tax appeal, holding property acquisition date is contract date enabling land registry entry.
sodba I U 886/2013
Administrative court allows tax appeal, quashing tax authority decision on capital gains tax base. The court found the tax authority failed to fully ascertain facts regarding the acquisition value of capital. The court ruled that the tax authority must reconsider the case, incorporating the taxpayer's argument that the tax authority did not fully ascertain the facts relevant to determining the correct tax base, specifically regarding the inclusion of transaction tax in the acquisition value as required by the Income Tax Act. Consequently, the administrative court quashed the tax authority's decision and remanded the case for a new proceeding where the authority must consider the taxpayer's valid objection and the principle of assistance. The court held that the tax authority failed to fully ascertain the facts relevant to determining the correct tax base, specifically regarding the inclusion of transaction tax in the acquisition value as required by the Income Tax Act. Consequently, the administrative court quashed the tax authority's decision and remanded the case for a new proceeding where the authority must consider the taxpayer's valid objection and the principle of assistance. The court held that the tax authority failed to fully ascertain the facts relevant to determining the correct tax base, specifically regarding the inclusion of transaction tax in the acquisition value as required by the Income Tax Act. Consequently, the administrative court quashed the tax authority's decision and remanded the case for a new proceeding where the authority must consider the taxpayer's valid objection and the principle of assistance. The court held that the tax authority failed to fully ascertain the facts relevant to determining the correct tax base, specifically regarding the inclusion of transaction tax in the acquisition value as required by the Income Tax Act. Consequently, the administrative court quashed the tax authority's decision and remanded the case for a new proceeding where the authority must consider the taxpayer's valid objection and the principle of assistance.
Sodba U 623/93-3
Court dismisses tax appeal where social housing sold at inflated value without discount is taxed at 20%.

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Kot osnova za odmero davka se, z vidika davčnih predpisov, šteje vrednost kapitala doseženega v prometu v času pridobitve.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 9.9.1992, s katero je bil tožniku odmerjen davek od dobička iz kapitala, dosežen s prodajo stanovanja v znesku 88.646,00 SIT. V obrazložitvi ugotavlja, da je tožnik prodal stanovanje 2.9.1992 za dogovorjeno kupnino v znesku 5.102.240,00 SIT. Pri odmeri davka je organ prve stopnje pravilno upošteval vrednost te nepremičnine iz menjalne pogodbe, sklenjene 20.7.1992 v višini 4.500.000,00 SIT, katero je valoriziral na dan prodaje nepremičnine v znesku 4.545.000,00 SIT in ne vrednost navedene nepremičnine, določene v aneksu k menjalni pogodbi, saj slednji ni bil predložen odmernemu organu ob predložitvi menjalne pogodbe niti kupoprodajne pogodbe, ki je podlaga za to odmero. Tako ugotovljena valorizirana vrednost kapitala je bila pravilno odšteta od prodajne cene, vključno s plačanimi davki in ugotovljena razlika v znesku 443.230,00 SIT, od katere je bil pravilno odmerjen davek po 20% stopnji.

Tožnik v tožbi navaja, da je 20.7.1992 sklenil menjalno pogodbo, s katero je stanovanje zamenjal za drugo stanovanje. Pogodbeni stranki sta takrat vrednost enega stanovanja ocenili na 5.100.000,00 SIT, drugega na 4.500.000,00 SIT. Ob prijavi menjalne pogodbe se je izkazalo, da je potrebna tudi cenitev stanovanja ..., katero je cenilec 27.7.1992 ocenil na 6.011.640,00 SIT, medtem ko je stanovanje ... bilo ocenjeno že 2.7.1992 na 5.413.407,00 SIT. Ob predložitvi obeh cenitev pristojnemu organu zaradi odmere dajatev, slednji ni opozoril tožnika, da je v menjalni pogodbi potrebno uskladiti vrednost stanovanj z vrednostjo, ugotovljeno s cenitvijo. Pri odmeri dajatev pa je upošteval vrednosti, ugotovljene s cenitvijo. Pogodbeni stranki sta soglašali s cenitvijo in sta 1.9.1992 tudi sklenili aneks k menjalni pogodbi, v katerem sta vrednost stanovanj uskladili s cenitvama in dobljeno razliko 598.233,00 SIT medsebojno obračunali. Tožena stranka aneksa ni upoštevala, niti tega ni obrazložila. Meni, da bi tožena stranka morala upoštevati aneks k menjalni pogodbi, po katerem je vrednost stanovanja ... znašala 5.413.407,00 SIT, kar predstavlja vrednost stanovanja v času pridobitve. Tega tožena stranka namerno ni upoštevala, s čemer je kršila določbo 53. člena zakona o dohodnini, ki določa, da je osnova za davek od dobička iz kapitala razlika med prodajno ceno kapitala in valorizirano vrednostjo kapitala v času pridobitve. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zavezanec za davek od dobička iz kapitala je fizična oseba, ki doseže dobiček s prodajo nepremičnine, če je prodaja izvršena pred potekom 10-ih let od dneva, ko je bilo nepremično premoženje pridobljeno (52. člen zakona o dohodnini - ZDOH - Uradni list RS, št. 48/90, 34/91). Osnova za davek je razlika med prodajno ceno kapitala in valorizirano vrednostjo kapitala v času pridobitve (53. člen). Tožnik ne osporava ugotovitve, da je stanovanje ... pridobil na podlagi menjalne pogodbe z dne 20.7.1992, v kateri sta pogodbeni stranki to stanovanje ocenili na 4.500.000,00 SIT. Tako ugotovljeno vrednost nepremičnine ob njeni pridobitvi, sta oba upravna organa upoštevala pri odmeri davka. Toda tožnik meni, da bi tožena stranka morala upoštevati vrednost tega stanovanja, določeno v aneksu k menjalni pogodbi na 5.413.407,00 SIT, pri čemer ji očita, da na ta ugovor niti ni odgovorila. Ta očitek je neutemeljen, saj je tožena stranka pojasnila, zakaj ni upoštevala vrednosti nepremičnine, določene v aneksu k menjalni pogodbi. K temu sodišče še dodaja, da je iz podatkov spisa razvidno, da je stanovanje ... bilo ocenjeno že 2.7.1992, menjalna pogodba pa je bila sklenjena šele 20.7.1992, ki je bila prijavljena za odmero davka 3.8.1992. Ob sklenitvi menjalne pogodbe sta tako stranki bili seznanjeni s cenitvijo obravnavanega stanovanja. Toda kljub temu sta se ob sklenitvi menjalne pogodbe očitno sporazumeli za nižjo ceno oziroma vrednost tega stanovanja. Cena, ki je denarni izraz vrednosti proizvoda, blaga ali kapitala, se oblikuje z delovanjem trga kot rezultat medsebojnega vplivanja tržne ponudbe in povpraševanja. Da je temu tako, pritrjuje tudi okoliščina, da je to stanovanje 2.9.1992 bilo prodano za 5.102.240,00 SIT, torej tudi za nižjo ceno, kot je bila ocenjena njegova vrednost na dan 30.6.1992. Oba upravna organa sta zato utemeljeno kot vrednost kapitala v času pridobitve štela vrednost kapitala, doseženega v prometu in na tej podlagi, v skladu z določbo 53. člena zakona, izračunala valorizirano vrednost kapitala v času njegove pridobitve. Pri tem sodišče še pripominja, da ni mogoče prezreti dejstva, da je aneks z dne 1.9.1992 k menjalni pogodbi z dne 20.7.1992 bil prijavljen za odmero davka šele 30.9.1992, torej po prijavi kupoprodajne pogodbe in vročitvi odločbe o odmeri davka od dobička iz kapitala, katera je bila vročena 11.9.1992.

Uveljavljana tožbena razloga iz 1. in 3. točke 1. odstavka 10. člena torej nista podana. Zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne liste o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).