Court allows appeal against administrative decision requiring plaintiff to pay expert witness costs without prior advance deposit.

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora Republike Slovenije z dne 11.11.1992.

[JEDRO]

Če stroški za izvedenca niso bili vnaprej založeni, se ti stroški ne morejo naložiti v plačilo stranki, ki ni predlagala izvedbe dokaza z izvedencem in se tudi ni nedvomno zavezala, da jih bo plačala.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep prvostopnega organa. S tem sklepom so bili izvedenki priznani stroški za cenitev nepremičnine v zadevi denacionalizacije poslovnih prostorov ter hkrati odločeno, da sta te stroške dolžni poravnati občini tožeča stranka ter denacionalizacijski upravičenec - vsak polovico stroškov. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je dokazovanje z izvedencem sicer predlagal upravičenec, da pa je iz podatkov, ki so med upravnimi spisi, razvidno, da je predstavnik tožeče stranke dal ustno soglasje h kritju polovice stroškov za izvedenstvo. Zato je odločitev prvostopnega organa pravilna in v zakonu utemeljena (3. odstavek 118. in 3. odstavek 117. člena zakona o splošnem upravnem postopku).

V tožbi tožeča stranka ponavlja pritožbene ugovore. Navaja, da se ne strinja s tem, da mora plačati polovico stroškov izvedenca iz razloga, ker cenitev ni bila opravljena na način, kot je tožeča stranka ustno opozorila upravni organ pred opravljeno cenitvijo. Tožeča stranka je prvostopnemu organu povedala, da v kolikor bo izvedenec opravil cenitev brez detajlnega vpogleda v dokumentacijo tožeče stranke, ni pripravljena financirati stroškov cenitve. Ker je izvedenka cenitev opravila brez takšnega vpogleda, se tožeča stranka tudi ne strinja z opravljeno cenitvijo.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Denacionalizacijski upravičenec, kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu, ni odgovoril na tožbo.

Tožba je utemeljena.

Denarni izdatki izvedenca v postopku v upravni stvari so posebni stroški organa, ki vodi postopek. Ti stroški praviloma bremenijo stranko, ki je ves postopek povzročila, torej stranko, ki je zahtevala uvedbo upravnega postopka (1. odstavek 113. člena zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 47/86 - prečiščeno besedilo - ZUP). Zakon določa nekatere izjeme od tega pravila (2. odstavek 113. člena, 1. odstavek 114. člena ipd.), lahko pa tudi organ v posameznem primeru ugotovi obstoj takih okoliščin, ki opravičujejo odstop od pravila, da stroški gredo v breme tistega, ki je postopek povzročil. Taka okoliščina, je po mnenju sodišča lahko soglasje tistega zoper katerega teče postopek, da bo kril (v celoti ali določenem delu) stroške izvedenca.

Na podlagi predloženih spisov sodišče ugotavlja, da je bil v konkretni upravni zadevi postopek uveden na zahtevo denacionalizacijskega upravičenca in da je slednji tudi predlagal izvedbo dokaza z izvedencem glede ugotavljanja vrednosti nacionaliziranih poslovnih prostorov. Zato po že citirani določbi 1. odstavka 113. člena zakona o splošnem upravnem postopku stroški izvedenca ne morejo bremeniti tožeče stranke. Ugotovitev toženega organa, da je predstavnik tožeče stranke dal ustno soglasje o kritju polovice stroškov izvedenca, pa v upravnih spisih ni zanesljivo izkazana. Prvostopni organ namreč o tej važni izjavi ni naredil zapisnika oziroma vsaj uradnega zaznamka (74. člen zakona o splošnem upravnem postopku). Tožeča stranka v pritožbi in tožbi zatrjuje, da je prvostopnemu organu izrazila pripravljenost financirati stroške izvedenca le pod določenim pogojem, ki pa ni bil izpolnjen. Zato se šteje, da ni dala soglasja, da trpi stroške izvedenca. Po mnenju sodišča tudi sicer prvostopni organ ni pravilno postopal, ker ni skladno z določbo 116. člena zakona o splošnem upravnem postopku pred izvedbo dokaza z izvedencem, zahteval založitev potrebnega zneska od stranke, ki je predlagala izvedbo tega dokaza.

Iz vseh navedenih razlogov izpodbijana odločba tožene stranke, po presoji sodišča, ni zakonita, ker v upravnem postopku niso bila dovolj upoštevana pravila postopka. Zato je sodišče tožbi ugodilo in na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih izpodbijano odločbo odpravilo. Določbe zakona o upravnih sporih in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list SRS, št. 1/91-I).