Supreme Court dismisses appeal; Article 125 ZNP inapplicable in civil proceedings for establishing easements.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the appeal against a final judgment rejecting the plaintiffs' claim to establish an easement for passage and driving. The plaintiffs argued that Article 125 of the Non-Contentious Procedure Act should have been applied ex officio to create the easement, but the court held this provision is inapplicable in ordinary civil proceedings. The court reasoned that Article 125 only applies in non-contentious proceedings regarding property division, where a court can establish an easement ex officio based on the non-existence of a right on another property.
Legislator headnote
AI generatedArticle 125 of the Non-Contentious Procedure Act; Article 130 of the Non-Contentious Procedure Act: The provisions of Article 125 of the Non-Contentious Procedure Act are inapplicable in civil proceedings for resolving the disputed existence of a real easement, as the court can only establish such a right ex officio in non-contentious proceedings concerning the division of property.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrne.
[JEDRO]
Določbe 125. člena ZNP so neuporabne za razrešitev v pravdnem postopku spornega vprašanja obstoja stvarne služnosti, saj je po naravi stvari nujno izhodišče za njihovo uporabo ravno neobstoj stvarne pravice na tuji stvari, o kateri lahko sodišče odloči le tako, da jo "ustanovi" - in to po uradni dolžnosti ter le v nepravdnem postopku ob odločanju o delitvi stvari v solastnini oziroma (smiselno enako) o delitvi skupnega premoženja (130. člen ZNP).
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika terjala naj se ugotovi, da obstaja v korist vsakokratnih lastnikov parc. št. 928/4 in 928/3 k.o. ... služnostna pravica hoje in vožnje preko parc. št. 928/1 po služnostni trasi širine 3 m, ki poteka ob meji med parc. št. 928/1 in 927/1, vse k.o. ..., ter da toženca s te služnostne trase odstranita lesene hlode in kovinsko ograjo, v bodoče pa da se vzdržita slehernega oviranja tožnikov pri izvrševanju te služnostne pravice. Glede na tak izid postopka je sodišče prve stopnje tožnikoma naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 191.400 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta tožnika vložila revizijo. Po njunih navedbah uveljavljata kot revizijska razloga zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve pravil pravdnega postopka. Sodišču druge stopnje očitata, da je v premajhni meri upoštevalo določbo 125. člena Zakona o nepravdnem postopku, po kateri lahko sodišče po uradni dolžnosti ustanovi služnost poti za gospodujoče zemljišče, kadar posamezni lastnik dela stvari, ki mu je bila dodeljena, ne more (v celoti ali delno) uporabljati stvari brez uporabe drugega dela razdeljene stvari. Ob upoštevanju dejstva, da so tožnika in toženca stvar - nepremičnino dejansko razparcelirali in da so dejansko uporabljali vsak svoj del nepremičnine, oziroma da nepremičnini tožnikov ni bilo mogoče normalno uporabljati brez obstoja služnosti na nepremičnini tožencev, bi moralo sodišče služnost poti ustanoviti po uradni dolžnosti. Predlagata spremembo pravnomočne sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku.
Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.
Revizija ni utemeljena.
Tožnika se sicer v reviziji uvodoma sklicujeta (tudi) na bistvene kršitve določb pravdnega postopka kot uveljavljan revizijski razlog, vendar ne pojasnita, za katere procesne kršitve naj bi šlo in v čem naj bi bile po njunem mnenju podane. Na tak način pa ne moreta doseči formalnopravnega preizkusa pravnomočne sodbe, saj ga revizijsko sodišče nikoli ne opravi po uradni dolžnosti, temveč le v mejah upoštevnih revizijskih razlogov procesnopravne narave, ki so v reviziji izrecno in obrazloženo navedeni (371. člen ZPP).
Uveljavljan in tudi po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa ni podan. V pravnomočni sodbi zavzetemu stališču, da tožnika ne izkazujeta nobenega izmed zakonsko predvidenih načinov pridobitve v tem postopku uveljavljane stvarne služnosti, slednja v reviziji obrazloženo sploh ne oporekata, temveč se zavzemata za uporabo določb 125. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) - vendar neutemeljeno. Te določbe so namreč neuporabne za razrešitev v pravdnem postopku spornega vprašanja obstoja stvarne služnosti, saj je po naravi stvari nujno izhodišče za njihovo uporabo ravno neobstoj stvarne pravice na tuji stvari, o kateri lahko sodišče odloči le tako, da jo "ustanovi" - in to po uradni dolžnosti ter le v nepravdnem postopku ob odločanju o delitvi stvari v solastnini oziroma (smiselno enako) o delitvi skupnega premoženja (130. člen ZNP). V pravdnem postopku pa sodišče o ničemer ne odloča "po uradni dolžnosti", pri odločanju pa je vezano na meje postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). To pomeni, da je jalovo revizijsko zavzemanje tožnikov za uporabo določb 125. člena ZNP v tem pravdnem postopku, uvedenem s konfesorno tožbo za varstvo zatrjevane stvarne služnosti.
Po obrazloženem se izkaže, da je bilo treba revizijo tožnikov na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.