Court dismisses customs duty refund claim after simplified procedure concluded with mutual agreement.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Po končanem skrajšanem carinskem postopku, ki temelji na sporazumno ugotovljenih carinskih obveznostih, ni mogoče uspeti z zahtevo za vrnitev preveč plačanih carinskih davščin.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo z dne 17.3.1992, s katero je carinarnica zavrnila njen zahtevek za povračilo uvoznih davščin, plačanih po obračunu uvoznih davščin z dne 3.3.1992 za uvoženi osebni računalnik. V obrazložitvi odločbe se tožena stranka sklicuje na 11. in 12. člen pravilnika o carinskem postopku v potniškem prometu in navaja, da se je potnik v postopku carinjenja po skrajšanem postopku dolžan izjasniti o ugotovitvah carinskega delavca glede količine, vrste in kakovosti blaga, carinske osnove in skupnega zneska carine in drugih uvoznih davščin. Če se potnik z ugotovitvami carinskega delavca strinja, podpiše obračun in dajatve plača, nakar se mu blago da na razpolago. Če pa se ne strinja, mora ravnati po 12. členu pravilnika in blago prijaviti carinarnici za redno carinjenje. Ker se je v tem primeru tožnica strinjala z obračunom z dne 3.3.1992, plačala carino in druge uvozne davščine ter ji je bilo blago predano, kar pomeni, da je šlo izpod carinskega nadzora, ni več mogoče ugotoviti istovetnosti blaga, navedenega v obračunu in računu, ki se glasi na vrednost 31.876 ATS. Čeprav je enaka vrednost tudi na obrazcu U 34, ni mogoče pritrditi pritožbeni trditvi, da je bila carinska osnova blaga, ocarinjena po navedenem obračunu, napačna, zaradi česar naj bi bil znesek carine in davka napačno obračunan.

V tožbi tožnica navaja, da izpodbijana odločba ne upošteva pravega dejanskega stanja, da jo je carinski delavec kljub njenemu opozorilu spravil v zmoto z zatrjevanjem o svojem pravilnem postopku in tako ravnal v njeno škodo, ko je zavestno znižal vrednost carinjenega blaga, da bi lahko uporabil zanjo neugodnejši predpis, s čemer je tudi prekoračil svoja pooblastila. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je v 9. členu pravilnika o carinskem postopku v potniškem prometu določeno, kdaj se carini blago, ki ga potnik prinese iz tujine, po skrajšanem postopku in kdaj po rednem carinskem postopku z vložitvijo prijave za uvoz in tranzit ter uvozne carinske deklaracije. Eden od pogojev, da se blago carini po skrajšanem postopku je, da skupna vrednost blaga, ki ga potnik prinese s seboj iz tujine, ne presega 150.000 SIT. Ob izpolnjenih še drugih pogojih se za tako blago obračuna carina po enotni carinski stopnji 15 % (46. člen carinskega zakona) in davek po stopnji iz tarifne številke 1 tarife davka od prometa proizvodov (78. člen zakona o prometnem davku). Če vrednost blaga, ki ga potnik prinese iz tujine presega 150.000 SIT ali če niso izpolnjeni še ostali pogoji, se blago carini po rednem postopku. Po rednem postopku se blago carini tudi, če se potnik ne strinja z ugotovitvami carinskega delavca v skrajšanem postopku (12. člen pravilnika). V zvezi z ugovorom, da je carinik za blago po obračunu z dne 3.3.1992 carinske izpostave zavestno določil nižjo carinsko osnovo, kot bi morala biti in za tožnico uporabil neugodnejši predpis (enotno carinsko stopnjo 15 % in 20 % davčno stopnjo), navaja, da zatrjevanega samovoljnega ravnanja carinika ni mogoče preveriti, ker ni mogoče ugotoviti vrednosti uvoženega blaga, ki je bilo predano stranki. Račun, ki ga prilaga in na katerem ni navedeno le blago, ki je opisano na obrazcu obračuna in od katerega je bila določena carinska osnova 140.000 SIT, sam zase tak dokaz ni.

Tožba ni utemeljena.

V stvari gre za vračilo preveč plačanih carinskih davščin za osebni računalnik, ki bi moral biti po tožbenih navedbah glede na njegovo vrednost ocarinjen po ustreznih tarifah v rednem carinskem postopku, pa ni bil, ker naj bi carinski delavec zavestno znižal carinsko osnovo in carinske dajatve obračunal po skrajšanem postopku.

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da sta bila carinska osnova (140.000,00 SIT) in skupni znesek carinskih davščin (67.525,00 SIT) ugotovljena z obračunom z dne 3.3.1992, ki sta ga podpisala pooblaščeni carinski delavec in tožnica. S plačilom in prevzemom blaga izpod carinskega nadzorstva je bil skrajšani carinski postopek, predviden v določbah 10. do 11. člena pravilnika o carinskem postopku v potniškem prometu (pravilnik - Uradni list SFRJ, št. 41/79, 29/83, 68/84, 40/86, 47/86, 13/87, 86/87, 76/88, 45/89, 81/89, 5/90 in Uradni list RS, št. 33/91-I), ki je bil sprejet na podlagi 46. člena carinskega zakona (CZ - Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 81/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90), dne 3.3.1992 končan. V takem primeru uvedbe rednega carinskega postopka, ki ga tožnica glede na vsebino zahtevka zahteva, carinski zakon ne predvideva kakih pravnih sredstev po končanem skrajšanem postopku, ki v bistvu temelji na sporazumno ugotovljenih carinskih obveznostih, pa tudi ni. Zatrjevano nepravilno ravnanje carinskega delavca ni podlaga za uvedbo novega rednega carinskega postopka. Ne glede na to tudi sicer izvedba rednega carinskega postopka za blago, ki ni več pod carinskim nadzorstvom, niti mogoča ni. Kot pravilno pojasnjuje že tožena stranka, samo na podlagi računa avstrijskega prodajalca in izvoznega potrdila na obrazcu U 34 ni mogoče ugotoviti istovetnosti in s tem vrednosti blaga, ki je bilo uvoženo, ocarinjeno in predano izpod carinskega nadzorstva. Zato tožnica z ugovorom, da je bila v zmoti, ko se je strinjala s carinjenjem po skrajšanem postopku, ne more uspeti v tem upravnem sporu.

Glede na obrazloženo je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Navedene zvezne predpise je sodišče uporabilo kot republiške predpise skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).