Restaurant activity not inherently noisy; noise and access issues are operational, not locational, so permit stands.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Gostinska dejavnost (bistro) po naravi ne spada med hrupne dejavnosti, izvajanje dejavnosti pa ni stvar lokacije.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov proti odločbi Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora občine z dne 3.8.1992, s katero je bilo dano lokacijsko dovoljenje za spremembo kletnih prostorov stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 744, 737/2 v poslovne prostore - bistro pod tam navedenimi pogoji. V obrazložitvi ugotavlja, da je lokacijsko dovoljenje izdano v skladu z zazidalnim načrtom - mestno jedro (Uradni list SRS, št. 1/79, 23/83, 42/88 in Uradni list RS, št. 1/91), po katerem se center mesta namenja poslovnim in gostinskim dejavnostim. Dovoljena je tudi sprememba namembnosti stanovanjskih prostorov v poslovne prostore za gostinsko dejavnost s pogojem, da objekt z novo namembnostjo ne vpliva motilno na bivalne in delovne pogoje, ekološko ravnovesje v naravi in krajinske značilnosti. Ugotovila je, da so vsi navedeni pogoji v celoti izpolnjeni in se glede tega sklicuje na razloge odločbe prve stopnje.

Tožnika v tožbi ponavljata pritožbene ugovore in poudarjata, da se ne strinjata z ugotovitvijo, da so izpolnjeni pogoji iz 3. člena odloka o dopolnitvi odloka o ZN - mestno jedro (Uradni list RS, št. 1/91). Po citirani določbi mora imeti nova namembnost primerno urejen promet (dostop in mirujoči promet). Ta pogoj ni izpolnjen, ker ima investitorica s tožnikoma skupen dovoz. Na dvoriščni strani je garaža tožnikov in je njun dostop oviran zaradi dostave in parkiranja gostov. Javni parkirni prostor je oddaljen cca 100 m, kar gostom ne ustreza. Bivalno okolje tožnikov ni samo moteno, temveč je močno oteženo, saj gostinska dejavnost ne spada med takoimenovane mirne dejavnosti, zaradi česar je potrebno upoštevati bivalne pogoje ostalih ljudi. Tožnika sta najbolj prizadeta, saj gre za stanovanjski dvojček in tako že sama lokacija predstavlja spremembo njunih bivalnih pogojev. Gostje, ki prihajajo in odhajajo povzročajo hrup in se zadržujejo tudi pod okni tožnikov, zato se ne strinjata s tem, da to ni stvar lokacije. Mnenje podjetja je subjektivne narave in zaključki ne temeljijo na strokovnih podlagah. Meritve ne odražajo dejanskega stanja, ker niso bile opravljene tako, da investitorica zanje ne bi vedela, niti ne v nočnem času, ko je hrup najbolj moteč. Dvomita tudi v oceno, da poglobitev objekta ni ogrozila stabilnosti objekta. Oba objekta imata skupno steno, po kateri potekajo skupne elektro, vodovodne inštalacije, zračniki in odtočne cevi. Z lokacijsko odločbo je bilo tako poseženo v lastnino tožnikov. V stanovanjske prostore tožnikov prihaja smrad iz gostinskih prostorov in kanalizacije. Odtok iz ženskih sanitarij, je speljan v skupno greznico in gre tako za poseg za skupno lastnino. Nova greznica, ki jo je zgradila investitorica, ni zgrajena v skladu s predpisi. Čeprav kanalizacijski sistem ni saniran je sanitarni inšpektor dal soglasje s pogojem, da se redno vzdržuje in odpravlja smrad, kar je absurdno, saj to potrjuje, da se tako odpravlja položaj, do katerega ne bi smelo priti. Predlagata, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Investitorica v odgovoru na tožbo poudarja, da javni parkirni prostor ni oddaljen več kot 45 m in na njem lahko parkira več kot sto avtomobilov. Na dovozu k hiši, ki ga je sama uredila, parkira samo ona. Kanalizacija je v celoti sanirana, fekalije iz stanovanjskega dela hiše so speljane na zahodno stran preko greznice v javni kanal. Iz bistroja pa na vzhodni strani v kanal. Meritve hrupa so bile opravljene ob 21. uri, tožnika sta bila povabljena, da sodelujeta pri meritvah, vendar sta to odklonila. Netočne so tudi trditve o instalacijah na skupni steni, saj je investitorica povsem prenovila elektro inštalacijo in tudi vodo prejema iz novega voda, tako da na skupni steni ni nobenih priključkov. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za izdajo lokacijskega dovoljenja za spremembo kletnih prostorov stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 744 in 737/2 v poslovne prostore - bistro pod tam navedenimi pogoji. Tožnika ne izpodbijata ugotovitve, da obravnavana lokacija spada v območje mestnega jedra, ki ga ureja odlok o dopolnitvi odloka o ZN - mestno jedro (Uradni list RS, št. 1/79, 23/83, 42/88 in Uradni list RS, št. 1/91). Sporna tudi ni nadaljnja ugotovitev, da je to območje pretežno namenjeno poslovni in gostinski dejavnosti, ter da je ob pogojih, določenih v 3.

členu odloka o dopolnitvi ZN v letu 1991, dopustna tudi sprememba namembnosti stanovanjskih prostorov v poslovne prostore namenjene za gostinsko dejavnost. Citirani člen določa, da objekt ne sme z novo namembnostjo motilno vplivati na bivalne in delovne pogoje, ekološko ravnovesje v naravi, krajinske značilnosti, da je usklajen z obstoječimi v okolici, in da ima primerno urejen promet (dostop, dostava in mirujoči promet). Oba upravna organa ugotavljata, da so vsi navedeni pogoji izpolnjeni. S to ugotovitvijo se strinja tudi sodišče. Gostinska dejavnost sama po sebi ni hrupna in kot taka sama po sebi ne vpliva motilno na bivalne in delovne pogoje.

To potrjujejo tudi opravljene meritve hrupa. Meritve so bile v spornem lokalu opravljene v večernem času med 19.50 in 21. uro. Po teh meritvah izmerjeni nivo hrupa v zasedenem lokalu ni presegal maksimalno dovoljenega nivoja hrupa po odloku o maksimalno dovoljenih ravneh hrupa za posamezna območja naravnega in bivalnega okolja ter za bivalne prostore (Uradni list SRS, št. 29/80). Po podatkih spisa je tožnikoma bila dana možnost izmere hrupa tudi v njunih bivalnih prostorih, vendar le teh nista omogočila, zato ni mogoče upoštevati ugovorov subjektivnosti meritev.

Izvajanje gostinske dejavnosti in obnašanje gostov pa ni stvar lokacijskega postopka ampak organov, ki skrbijo za javni red in pristojnih inšpekcij. Dejstvo, da imata tožnika in investitorica skupen dovoz do hiše, ni mogoče razlagati tako, da ima investitorica dostop in dostavo samo za potrebe stanovanjske hiše in ne tudi za dovoljeno spremenjeno namembnost. Mirujoči promet pa ni predviden na dovozni poti, ampak na bližnjem javnem parkirišču. Skupen dovoz, ki je namenjen večim objektom pa seveda sme vsak uporabljati le tako, da ne ovira drugih uporabnikov.

Po ugotovitvah sanitarnega inšpektorja je bil tudi kanalizacijski sistem saniran v skladu z izvedeniškim mnenjem in tako nasprotna tožbena trditev nima podlage v upravnih spisih. Določen pogoj rednega vzdrževanja kanalizacijskega sistema tudi ne pomeni, da je sam sistem neustrezen. Vsako napravo in tako tudi kanalizacijski sistem, zlasti jaške je potrebno vzdrževati oziroma čistiti, da se prepreči nabiranje oblog, ki zmanjšujejo pretok in tako povzročajo smrad.

S sporno odločbo tudi ni poseženo v lastninsko pravico tožnikov, saj z njo ni odločeno o gradbeni izvedbi spremenjene namembnosti kletnih prostorov. Vprašanje vseh gradbenih posegov v obstoječi objekt in s tem povezane stabilnosti obeh objektov, vseh inštalacij, vseh odtokov in zračnikov je stvar gradbenega projekta in na njegovi podlagi izdanega gradbenega dovoljenja. Po podatkih spisa je objekt res že zgrajen, toda ne glede na to si bo investitorica na podlagi pravnomočnega lokacijskega dovoljenja morala pridobiti gradbeno dovoljenje, če bo hotela legalno opravljati gostinsko dejavnost. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja bo tožnikoma morala biti dana možnost sodelovanja in v tistem postopku bosta imela možnost uveljavljati vse navedene ugovore.

Iz navedenih razlogov je moralo sodišče neutemeljeno tožbo zavrniti na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.