Supreme Court dismisses appeal on costs as inadmissible and rejects appeal on merits regarding unjust enrichment claim.

Revizija se zavrže v delu, v katerem se izpodbija odločitev o stroških postopka.

Sicer se revizija zavrne.

[JEDRO]

Tožnica je zatrjevala nezmožnost uporabe solastniškega deleža na stanovanju in da toženec uporablja stanovanje v svojo korist. To je zadostna trditvena podlaga za obogatitveni zahtevek. Korist toženca v tem primeru namreč predstavlja brezplačna uporaba tožničinega solastniškega deleža, prikrajšanje tožnice pa je podano v odsotnosti koristi, ki jo lahko prinaša uporaba solastniškega deleža.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je toženi stranki naložilo plačilo uporabnine za uporabo tožničinega solastnega deleža na stanovanju, s sklepom pa ji je naložilo še plačilo sodnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je v celoti zavrnilo pritožbo toženca zoper sodbo in sklep o stroških in potrdilo zamudno sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Zoper takšno odločitev toženec vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP). Sodišče naj bi bistveno kršilo določbe ZPP z napačno uporabo določb o vročanju, posledično pa tudi glede pogojev za izdajo zamudne sodbe. Kršitev glede vročanja je podana v tem, da toženec sploh ni bil obveščen o prispeli pošiljki. Obvestilo je dobil šele v sodnem spisu. Sodišče tako sploh ne bi smelo uporabiti 141. člena ZPP. To pa pomeni, da niso bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe. Zmotna uporaba materialnega prava se kaže v nesklepčnosti tožbenega zahtevka, saj tožnica svojega prikrajšanja nikoli ni zatrjevala. Zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, še ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve, saj bi bilo treba izkazati korist na strani tistega, ki stvar uporablja, in prikrajšanje na strani tistega, ki solastne stvari ne uporablja. Predlaga, da se reviziji ugodi.

Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija zoper sklep o stroških ni dovoljena, zoper odločitev o glavnem zahtevku pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije:

Revizija je dovoljena samo zoper sklep s katerim se postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o stroških, ko je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, ni sklep s katerim se postopek pravnomočno konča. Revizijsko sodišče je zato revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije:

Tožnik uveljavlja bistveno kršitev postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

1. Glede procesne kršitve:

Revident z zatrjevanjem kršitve določb ZPP o vročanju smiselno uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni podana. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bila poskušana osebna vročitev tožbe toženi stranki 21.3.2006 in 22.3.2006, nato pa ji je bilo v skladu s petim odstavkom 142. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 141. člena ZPP dano obvestilo, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem bi morala pošiljko dvigniti. Pritožbene navedbe samega toženca slednje v celoti potrjujejo, saj se sklicuje na obvestila o prispeli sodni pošiljki in navaja iste datume. Ker tožena stranka v 15 dneh sodne pošiljke ni dvignila, se šteje, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo v predalčniku puščeno obvestilo (drugi odstavek 141. člena ZPP). Odsotnost tožene stranke, ki je ni izkazala, bi tudi sicer lahko bila le razlog za vrnitev v prejšnje stanje, česar pa ni predlagala.

2. Glede zmotne uporabe materialnega prava:

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Tožena stranka uveljavlja nesklepčnost tožbenega zahtevka. Ni se mogel strinjati s stališčem, da tožnica ni zatrjevala svojega prikrajšanja oziroma toženčevega okoriščenja. V predmetni zadevi je zatrjevala nezmožnost uporabe solastniškega deleža na stanovanju in da toženec uporablja stanovanje v svojo korist. To je po oceni revizijskega sodišča zadostna trditvena podlaga za obogatitveni zahtevek, takšna pa je tudi ustaljena sodna praksa (prim. sodbe VS RS: II Ips 169/99, II Ips 131/99, II Ips 364/2000, II Ips 533/2001, II Ips 395/2003 in številne druge). Korist toženca v tem primeru namreč predstavlja brezplačna uporaba tožničinega solastniškega deleža(1), prikrajšanje tožnice pa je podano v odsotnosti koristi, ki jo lahko prinaša uporaba solastniškega deleža. Tako je prikrajšanje oziroma okoriščenje (da nezmožnost uporabe solastniškega deleža pomeni prikrajšanje oz. uporaba okoriščenje) zgolj subsumpcija, s katero sodišči nista presegli trditvene podlage.

Ker izpodbijani sodbi ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava niti uveljavljene kršitve določb pravdnega postopka, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti, zoper sklep o stroških pa kot nedovoljeno zavreči (377. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

----.----

Op. št. (1): Pri tem za okoriščenje zadošča zgolj možnost uporabe in ni potrebno, da bi prišlo do dejanske uporabe.