Administrative court dismisses appeal against customs seizure when importer fails to return banned goods after order.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Če uvoznik blaga, katerega uvoz je prepovedan, kljub odločbi carinarnice, s katero mu je bila naložena vrnitev blaga v tujino, ne ravna po navedeni odločbi in blaga v roku, določenem z odločbo, ne vrne v tujino, je utemeljena izdaja odločbe o odvzemu blaga.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo carinarnice z dne 25.3.1991, s katero je navedena carinarnica odločila, da se tožnici odvzameta dva videorekorderja, stereo garnitura in računalnik Commodore 64. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na tretji odstavek 204. člena carinskega zakona in navaja, da bi morala tožnica po odločbi carinarnice navedeno blago, katerega uvoz je prepovedan, vrniti v tujino. Ker tožnica ni ravnala po navedeni odločbi, je odločba o odvzemu navedenega blaga utemeljena.

Tožnica s tožbo izpodbija navedeno odločbo in navaja, da ni mogla ravnati po odločbi in spornih predmetov vrniti v tujino zato, ker ji odločba, s katero ji je bila vrnitev naložena, sploh ni bila vročena. Tožnica meni, da je napačno ravnanje upravnega organa, ki je odločbo o vrnitvi blaga vročil samo njenemu pooblaščencu, ker ta z navedenimi predmeti ni bil upravičen razpolagati in jih torej na carini niti ni mogel prevzeti. Tožnica predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi. Tožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), ki je začel veljati z razglasitvijo dne 25.6.1991 (23. člen), je s tem dnem prešla pristojnost zveznega sodišča, da odloči v upravnem sporu zoper odločbo druge stopnje, izdano v carinski zadevi, na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Zato je o tožbi, ki jo je tožnica sicer v skladu s pravnim poukom vložila na Zvezno sodišče dne 28.6.1991, odločilo to sodišče.

Pravna podlaga za odločanje v obravnavanem primeru je določba 3. odstavka 204. člena carinskega zakona (CZ - Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89, 21/90, 34/90 - prečiščeno besedilo). Po navedeni določbi izda carinarnica odločbo o odvzemu blaga, če tisti, kateremu je bila z odločbo carinarnice naložena vrnitev blaga v tujino, ne ravna po odločbi in blaga, katerega uvoz je prepovedan, ne vrne v tujino v roku, določenem z odločbo. Ker iz upravnih spisov izhaja in tudi ni sporno, da je carinarnica z odločbo naložila tožnici, da v dveh dneh od pravnomočnosti odločbe vrne v tujino dva videorekorderja, stereo garnituro in računalnik in da tožnica navedenih predmetov ni vrnila v tujino, je tudi po presoji sodišča odločba o odvzemu navedenih predmetov utemeljena. Tožničin ugovor, da ji odločba, s katero ji je bila naložena vrnitev spornega blaga v tujino, ni bila vročena, ne more vplivati na drugačno odločitev o stvari. Odločba je bila namreč vročena tožničinemu pooblaščencu in s tem se šteje, da je bila vročena tožnici (3. odstavek 87. člena zakona o splošnem upravnem postopku).

Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče, tako kot carinski zakon, uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).