Appeal dismissed; asbestos non-property damage award upheld due to individualized assessment of plaintiff's specific condition.

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 421,38 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe tožeči stranki.

[JEDRO]

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi azbestoze.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnik je v tem postopku zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu, ko je bil od 1961 do 27.6.1992 zaposlen pri toženki.

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 2.000.000 SIT (sedaj 8.345,85 EUR) odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku do zahtevanih 5.000.000 SIT (sedaj 20.864,63 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zoper sodbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Strinjalo se je s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je tožnik za telesne bolečine upravičen do 500.000 SIT (sedaj 2.086,46 EUR), za strah do 1.500.000 SIT (sedaj 6.259,39 EUR), za duševne bolečina zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa do zadoščenja ni upravičen.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in vrne v novo sojenje sodišču druge stopnje. Prisojena denarna odškodnina ni pravična. Sodišče ni upoštevalo sodne prakse (sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 70/2001 in sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru in Višjega sodišča v Mariboru). Tožnik je podal pisne pripombe na izvedensko mnenje, ki jih sodišče ni upoštevalo. Ocene izvedenca so v zvezi s telesnimi bolečinami so dvoumne, ponekod si izvedenec prihaja v nasprotje. Ne strinja se, da njegova trditev, da je imel težave s kašljem pred poškodbo reber, nima opore v izvedenih dokazih niti v zaslišanju tožnika. Tožnik je bil zaradi kašlja pregledan 1995, 1997 in 1998 (str. 3 izvedenskega mnenja), zlom reber pa je utrpel 2004 (str. 8 izvedenskega mnenja). Izvedenec ocenjuje, da je kašelj posledica poškodbe reber. Izvedenec kašlja kot posledice plevralnih plakov ni izrecno izključil, zaradi česar bi ga moralo sodišče vsaj delno upoštevati. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti lahko povzroči tudi strah, ki je velike intenzivnosti in objektivno utemeljen, kot je ugotovil izvedenec.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, so brez pomena vse tiste revizijske navedbe, s katerimi tožnik izpodbija dejansko stanje. Z revizijsko kritiko dejanskega stanja, da je kašelj posledica plevralnih plakov, in da je prišlo pri tožniku zaradi intenzivnega strahu že do zmanjšanja življenjskih aktivnosti, se zato revizijsko sodišče ni ukvarjalo. Vezano je na ugotovitve prvostopenjskega sodišča (ki so prestale pritožbeni preizkus), med katerimi je tudi to, da gre pri tožniku za plevralne plake kot blažjo obliko bolezni, ki objektivno gledano ni nevarna. Za individualizacijo konkretnega primera nepremoženjske škode je pomembno tudi, da tožniku telesne bolečine povzročajo druge bolezni (astma, debelost, arterijska hipertenzija, kašelj pa je posledica zloma reber) in ne plevralni plaki (spremembe so nežne in komaj opazne), ter da tožnikova življenjska aktivnost zaradi plevralnih plakov ni zmanjšana Tožnik se v reviziji sklicuje na sodbe prvostopenjskega in pritožbenega sodišča. Glede na razmerje hierarhičnosti med sodišči in glede na njihovo stvarno in funkcionalno pristojnost je razumljivo, da tožnik ne more uspeti s tem argumentom, saj je očitek o odstopu od sodne prakse mogoče utemeljevati le z drugačnimi odločitvami revizijskega sodišča. Zadeva II Ips 70/2001 v bistvenih okoliščinah ni enaka tožnikovi (prisoten je bil bolečinski sindrom, potrebna je bila hospitalizacija, ugotovljen psihoorganski sindrom). Drugačne okoliščine v tožnikovi zadevi utemeljujejo drugačno odločitev.

Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine sicer terja upoštevanje sodne prakse v podobnih primerih, vendar je ob tem upoštevati tudi načelo individualizacije, ki zahteva vrednotenje vseh specifičnosti posameznega primera nepremoženjske škode. Med temi pa v konkretnem primeru izstopa predvsem dejstvo, da plevralni plaki tožniku ne povzročajo zmanjšanja življenjske aktivnosti, da zaradi njih nima telesnih bolečin (hitro je utrujen, težko diha, kašlja, močno se poti, ne more hoditi v hrib zaradi drugih bolezni), da bo v prihodnosti moral opravljati preiskave na tri leta, da je njegov strah objektivno utemeljen zaradi možnosti napredovanja, da pa sedanja oblika bolezni ni objektivno nevarna, in da se stanje ne slabša. Vse to so pomembne okoliščine, ki tožnikov primer individualizirajo in ga uvrščajo med manj hude primere azbestne bolezni. Temu primerna je zato tudi odškodnina. Sodišči prve in druge stopnje sta ravnali pravilno, ko sta načelo objektivizacije višine odškodnine povezali z načelom individualizacije. Res je bila v zadevah, na katero se sklicuje tožnica, prisojena višja odškodnina. Bolj kot tema dvema, je obravnavani primer podoben tistemu, ki je bil predmet zadeve II Ips 805/2005, v katerem je bil oškodovancu prisojen vrednostno enak znesek zadoščenja.

Glede na navedeno uveljavljana revizijska razloga nista podana. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo tožničino neutemeljeno revizijo in z njo tudi priglašene stroške. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007).