Court dismisses citizenship claim for non-resident foreigner citing strict residency requirement under Article 40(1).

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Državljan druge republike, ki je na začasnem delu v tujini, ne živi dejansko v Republiki Sloveniji in ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva RS po 1. odstavku 41. člena zakona o državljanstvu.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila tožničini prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Ugotovila je, da tožnica ki je državljanka republike , ne prebiva v Sloveniji in da tako ne izpolnjuje pogojev, ki so določeni v 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS - Uradni list RS, št. 1/91). Tožeča stranka izpodbija navedeno odločitev. Navaja, da se je že 21.8.1971 poročila s slovenskim državljanom. Ob sklenitvi zakonske zveze sta se z možem dogovorila, da bosta živela skupaj na njegovem naslovu. Zato je 10.9.1971 prijavila stalno prebivališče na tem naslovu. Tja je tudi preselila vse svoje stvari. Čuti se Slovenko in se je tudi takoj naučila slovenščine. Udeležila se je tudi plebiscita in je samo zaradi glasovanja prišla v Slovenijo iz Nemčije. Kadarkoli je z možem prišla v Slovenijo, je živela na tem naslovu. Ker se po poroki ni nikoli vrnila k staršem z namenom, da bi pri njih stanovala in živela, je gotovo izgubila državljanstvo. Za nemško državljanstvo pa ni zaprosila. Zatrjuje, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni upoštevala določb zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Tožnica predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter jo nadomesti s svojo odločbo, s katero ji bo priznalo slovensko državljanstvo.

Tožena stranka je odgovorila na tožbo. V odgovoru navaja, da okoliščine, ki jih tožnica uveljavlja, niso odločilne za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Pogojev za pridobitev državljanstva ne predpisuje zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je ugotovila, da tožnica ves čas, kar ima v Republiki Sloveniji prijavljeno prebivališče, dejansko živi v Nemčiji, kjer je zaposlena. Temu dejstvu tudi tožnica ne oporeka. V Slovenijo prihaja samo občasno, nekajkrat letno na dopust in na obisk. To je potrdila tudi njena tašča, ki je bila zaslišana kot priča. Iz povedanega izhaja, da je tožena stranka dovolj zanesljivo ugotovila, da tožnica ne živi dejansko v Sloveniji. S tem pa ne izpolnjuje enega od pogojev, predpisanih za pridobitev državljanstva Republike Slovenije v navedeni določbi zakona.

Določba 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije določa, da morajo državljani drugih republik, ki želijo pridobiti državljanstvo Republike Slovenije po navedeni določbi, poleg formalne prijave stalnega prebivališča, izrecno izpolnjevati tudi pogoj, da dejansko živijo v Republiki Sloveniji. Po stališču sodišča učinka določbe, ki že sicer predstavlja izjemo in olajšavo od splošnih pogojev za pridobitev državljanstva, ni mogoče še širiti z njeno ekstenzivno razlago. Namen preselitve v Slovenijo in prijava prebivališča v Sloveniji, niso dovolj za ugotovitev, da tožnica tu tudi dejansko živi.

Sodišče tudi ni moglo ugoditi tožbi na podlagi tožničine navedbe, da ni (več) državljanka Republike. Tudi če bi bilo res, bi to samo pomenilo, da tožnica poleg zahteve po dejanskem življenju v Republiki Sloveniji, ne izpolnjuje še dodatnega pogoja iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu, da je namreč državljanka druge republike.

Ni bilo tudi mogoče upoštevati tožničinega predloga, naj se pri odločanju uporabijo določbe zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Ta ne ureja vprašanja državljanstva. Tožnica bo tudi kot tujka lahko živela v Republiki Sloveniji, če bo izpolnjevala pogoje iz zakona o tujcih. Ravno tako bo lahko poizkusila pridobiti državljanstvo Republike Slovenije na drugih podlagah, ki jih določa zakon o državljanstvu.

Iz navedenega izhaja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo zavrnilo.

Sodišče je odločilo ob smiselni uporabi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se uporablja kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 -I).