Supreme Court dismisses appeal on personal injury damages, upholding first-instance assessment of pain and suffering.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zavarovanec toženke odgovoren za škodni dogodek 16. septembra 1995, ko je tožnici v obiralni hali padel na glavo lesen zapah. Toženko je zavezalo, da plača tožnici 2.200.000 SIT (sedaj 9.180,43 EUR) odškodnine za nepremoženjsko škodo (od tega 900.000 SIT za telesne bolečine, 300.000 SIT za strah in 1.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (tožnica je zahtevala skupaj 5.300.000 SIT zadoščenja) je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Pritožbeno sodišče je tožničini pritožbi delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo razveljavilo v zavrnilnem delu glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sicer je tožničino pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Pritožbeno sodišče soglaša z odmero odškodnine za telesne bolečine in strah, glede zadoščenja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa meni, da ni ugotovljeno, ali je tožnica utrpela tudi posttravmatsko stresno motnjo, ker sodišče ni postavilo izvedenca kliničnega psihologa (ki ga bo postavilo v ponovljenem postopku).

Tožnica je vložila revizijo zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na zavrnitev njenih višjih zahtevkov za telesne bolečine in strah. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da sta sodišči s tem, ko nista postavili izvedenca kliničnega psihologa, bistveno kršili določbe pravdnega postopka, ker ji nista omogočili izvajanje dokazov v njeno korist. Sodišči tudi nista upoštevali izvedenskega mnenja, izdelanega v socialnem sporu Ps 1093/2002. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zviša dosojeno odškodnino za telesne bolečine in strah za 1.600.000 SIT (sedaj 6.676,68 EUR) s pripadajočimi obrestmi in toženki naloži v plačilo njene pravdne stroške.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Revizija spregleda, da je prav v delu glede izvedbe dokaza z izvedencem kliničnim psihologom sodišče druge stopnje tožničini pritožbi ugodilo in sodišču prve stopnje naložilo postavitev izvedenca, ki bo ugotovil (morebitni) večji obseg škode. Iz tega razloga revizijsko sodišče na te trditve ne bo odgovarjalo. Glede dokazne vrednosti izvedenskega mnenja, pridobljenega v drugem postopku (v tem primeru v socialnem sporu) in med drugimi strankami, pa velja, da sodbe brez soglasja toženke na takšno izvedensko mnenje ni dopustno opreti (glej odločbo Ustavnega sodišča Up 39/95 z dne 16.1.1997).

V reviziji je sporna višina odškodnine za dve vrsti odškodnine za nepremoženjsko škodo. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je preverilo pritožbeno sodišče. Ugotovljeno je, da je tožnica utrpela udarnino glave na temenu in manjšo udarnino možganov. Tožnica je imela že pred poškodbo občasne psihične težave. Delež obravnavane poškodbe je pri sedanjih tožničinih težavah manj kot polovičen. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine v zvezi s temi poškodbami je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78 do 57/89). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno.

Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tožničinega primera, kar je dejanska podlaga izpodbijane sodbe, na katero je revizijsko sodišče vezano. Na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, ki ga revizija po nepotrebnem ponavlja, je po presoji revizijskega sodišča pravilno pravno ovrednoteno. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode, to je za telesne bolečine 900.000 SIT (sedaj 3.755,63 EUR) in za strah 300.000 SIT (sedaj 1.251,88 EUR) pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen ZOR). To velja tudi za skupni znesek zadoščenja 2.200.000 SIT (sedaj 9.180,44 EUR), ki pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 12 takratnih povprečnih neto plač (v kolikor bo tožnica dokazala večji obseg škode, ji bo sodišče prisodilo še dodatno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki ni predmet tega revizijskega postopka). Takšna odškodnina je primeren rezultat natančno in izčrpno ugotovljenih konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode in upoštevanja sodne prakse v podobnih primerih. Zato ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in je revizijska zahteva za zvišanje odškodnine neutemeljena.

Ker uveljavljana revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava nista podana, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007) tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.