Appeal against a ruling annulling a subordinate claim is inadmissible as the main claim was granted.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Ker je revizija dovoljena samo zoper tiste sklepe sodišča druge stopnje, s katerimi se postopek pravnomočno konča, revizija zoper sklep o razveljavitvi dela sodbe o podrejenem zahtevku (ki je nujna posledica ugoditve primarnemu zahtevku) ni dovoljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da mora tožena stranka odstraniti PTT kabel s parcel št. 5/1, 49 in 54/1 k.o. B. ter na njih vzpostaviti prejšnje stanje. Delno pa je ugodilo podrejenemu zahtevku in toženo stranko zavezalo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 1.979 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.1990 do 9.11.1990, višji (podrejen) tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Tožnico je zavezalo, da mora toženi stranki povrniti 128.163 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Pritožbeno sodišče je tožničini pritožbi ugodilo in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo primarnemu zahtevku in toženi stranki naložilo odstranitev PTT kabla ter vzpostavitev prejšnjega stanja. Hkrati je razveljavilo odločitev o podrejenem zahtevku, toženo stranko pa zavezalo, da mora tožnici povrniti 264,64 EUR pravdnih stroškov ter 14,61 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Zoper to sodbo in sklep je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Revizija ni dovoljena.

Tožnica je 21.1.1991 zoper toženo stranko vložila (negatorno lastninsko) tožbo, s katero je zahtevala odstranitev PTT kabla in vzpostavitev prejšnjega stanja. Kot vrednost spornega predmeta je navedla znesek 16.000 takratnih dinarjev, kar pretvorjeno v tolarje pomeni 16.000 SIT. Tožena stranka tej vrednosti ni ugovarjala, niti ni v njeno pravilnost podvomilo sodišče. Za dovoljenost revizije zoper sodbo o tem zahtevku je zato odločilna navedena vrednost, torej 16.000 SIT (39. čl. in drugi odstavek 44. čl. Zakona o pravdnem postopku - U. l. RS 26/99 in nasl. - ZPP). Tožnica je sicer kasneje tožbo spremenila, tako da je ob stvarnopravnem zahtevku uveljavljala še podrejen odškodninski zahtevek. Ker pa imata zahtevka - stvarnopravni (lastninski) in odškodninski različno podlago, se pravica do revizije ugotavlja po vrednosti vsakega zahtevka (41. čl. ZPP). Ko je tako, revizija zoper sodbo, s katero je ugodeno primarnemu (stvarnopravnemu) zahtevku, katerega vrednost je 16.000 SIT, pač ni dovoljena (drugi odstavek 367. čl. ZPP). Revizijsko sodišče jo je zato zavrglo (377. čl. ZPP).

Tožena stranka je sicer vložila revizijo tudi zoper sklep, s katerim je pritožbeno sodišče razveljavilo del sodbe sodišča prve stopnje, s katerim je bilo odločeno o podrejenem zahtevku. Ker je ugodilo primarnemu zahtevku, je moralo (zaradi načela dispozitivnosti) razveljaviti sodbo prve stopnje o podrejenem zahtevku - če namreč sodišče ugodi primarnemu zahtevku, se v podrejen zahtevek sploh ne sme spuščati (in ga v izreku sodbe tudi ne sme omenjati). Razveljavitev sodbe o podrejenem zahtevku je bila torej nujna posledica ugoditve primarnemu zahtevku, kar pomeni, da sklep, s katerim je pritožbeno sodišče to storilo, ni sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Pravnomočno je bil namreč končan z ugoditvijo primarnemu zahtevku - razveljavitev dela sodbe prve stopnje o podrejenem zahtevku, pa je bila samo (logična oziroma nujna) posledica takega konca postopka - in nič več kot to. Ker pa je revizija dovoljena samo zoper tiste sklepe sodišča druge stopnje, s katerimi se postopek pravnomočno konča, revizija zoper sklep o razveljavitvi dela sodbe o podrejenem zahtevku ni dovoljena (prvi odstavek 384. čl. ZPP). Revizijsko sodišče jo je zato tudi v tem delu zavrglo.