Appeal rejected; incomplete property value claim in cumulative lawsuits precludes review under ZPP Art. 180(2).

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Revizijsko sodišče je že večkrat poudarilo, da pomeni pri objektivno kumuliranih tožbenih zahtevkih z različno podlago navedba samo ene vrednosti spornega predmeta nepravilno navedbo. Gre za enak položaj kot v primeru popolnega izostanka navedbe vrednosti spornega predmeta. Postopek z nepopolno vlogo v revizijski fazi postopka ne omogoča "popravljanja" te napake.

[OBRAZLOŽITEV]

Zaradi dvakratnega prenosa lastninske pravice na istem stanovanju in dveh ločenih verig nadaljnjih prenosov je tožnica kot kupec stanovanja iz prve verige prenosov vložila tožbo, s katero je najprej zahtevala ugotovitev, da sta nični kupoprodajna pogodba z dne 2.6.1999 med prvotoženko in tretjetožencem ter kupoprodajna pogodba z dne 27.9.1999 med tretjetožencem in četrtotožencem (prvi odstavek tožbenega zahtevka), nato ugotovitev, da je ona lastnica spornega stanovanja (drugi odstavek tožbenega zahtevka), nadalje od vseh štirih tožencev izstavitev za zemljiškoknjižno vknjižbo tožničine lastninske pravice sposobno listino (tretji odstavek tožbenega zahtevka), od četrtotoženca pa je zahtevala še izpraznitev in izročitev spornega stanovanja v njeno neposredno posest (četrti odstavek tožbenega zahtevka). Med pravdnim postopkom je uspela vknjižiti lastninsko pravico na stanovanju na svoje ime, zato je tožbene zahtevke proti prvim trem tožencem v celoti umaknila, proti četrtotožencu pa v delu za izstavitev zemljiškoknjižne listine, vztrajala pa je pri tožbenem zahtevku proti temu tožencu za izpraznitev in izročitev stanovanja. Sodišče prve stopnje je s sklepom ugotovilo umik tožbe v opisanem obsegu, s sodbo pa je ugodilo ostalemu delu tožbenega zahtevka proti četrtotožencu.

Sodišče druge stopnje je pritožbo četrtotoženca zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Četrtotoženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in zavrnitev izpraznitvenega tožbenega zahtevka.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Spor zaradi izpraznitve stanovanja je premoženjskopravni spor z nedenarnim tožbenim zahtevkom. Take narave so tudi spori zaradi ničnosti pogodb ter posledične ugotovitve lastninske pravice in za izstavitev za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice sposobne listine. Kadar gre za tak spor, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožnik v skladu z drugim odstavkom 180. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l. RS, št. 73/2007-UPB3) že v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. Pri objektivni kumulaciji tožbenih zahtevkov, ki imajo različno podlago, se določi vrednost spornega predmeta na podlagi drugega odstavka 41. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Toženec lahko previsoki, prenizki in nepravilni oceni vrednosti spornega predmeta ali izostanku ocene ugovarja v okoliščinah iz tretjega odstavka 44. člena ZPP.

V tej pravdni zadevi je tožnica uveljavljala več tožbenih zahtevkov proti štirim tožencem z različno dejansko in pravno podlago (ničnost dveh različnih kupnih pogodb z različnimi pogodbeniki, posledično ugotovitev lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine, izročitev stanovanja v posest od četrtotoženca). V tožbi je navedla oceno vrednosti spornega predmeta z zneskom 2.100.000 SIT, ni pa pojasnila, ali se taka ocena nanaša le na enega od tožbenih zahtevkov ali na vse skupaj in kolikšen del ocene odpade na posamezni zahtevek. Nobeden od tožencev ni v odgovoru na tožbo ali na prvem naroku v okoliščinah iz tretjega odstavka 44. člena ZPP ugovarjal taki oceni iz tožbe.

Revizijsko sodišče je že v več odločbah zavzelo stališče, da je taka določitev vrednosti spornega predmeta nepravilna. Revizijsko sodišče nima pooblastila, da bi samo ugotavljalo ali točneje: ugibalo, ali se taka določitev nanaša le na enega od kumuliranih zahtevkov in na katerega od njih, ali pa morda na vse in koliko od skupne ocene odpade na posamezni zahtevek. Pravilna ocena vrednosti spornega predmeta je v domeni stranke, le kadar gre za očitno previsoko ali prenizko oceno, lahko sodišče vanjo poseže, in še to le v okoliščinah iz tretjega odstavka 44. člena ZPP. Zato se je v sodni praksi tega sodišča že ustalilo stališče, da je v primeru nediferencirane navedbe vrednosti spornega predmeta položaj enak kot v primeru popolnega izostanka navedbe vrednosti spornega predmeta, zaradi česar taka revizija ni dovoljena.

Tudi v tej zadevi je revizijsko sodišče situacijo preverjalo še z vidika, ali bi se lahko nediferencirana navedba vrednosti spornega predmeta opredelila "samo" kot nepopolna navedba. Pri taki opredelitvi se postavlja vprašanje, ali je mogoče v revizijski fazi postopka vsaj v taki situaciji in zaradi presoje o dovoljenosti revizije izvesti postopek po 108. členu ZPP, na katerega napotuje 45. člen ZPP. Vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da je ta postopek enostranski, saj je le od tožnika samega odvisno, ali bo popravil pomanjkljivo navedbo vrednosti spornega predmeta ali ne in kako je bo popravil. Njegovo ravnanje ali pasivno zadržanje bo odvisno od njegovih interesov, med drugim tudi od vprašanja, kdo je vlagatelj revizije. Zato bi ravnanje revizijskega sodišča po 108. členu ZPP lahko poseglo v enakopravnost strank v postopku, saj bi le tožniku omogočilo, da po tem, ko je revizija že vložena, z naknadno in enostransko pravilno določitvijo vrednosti spornega predmeta odloči, da je ali njegova revizija dovoljena ali toženčeva revizija nedovoljena. In še: pasivno zadržanje tožnika bi lahko imelo za posledico zavrženje njegove revizije, enaka odločitev glede toženčeve revizije pa bi bila nesprejemljiva (sklepi VS RS II Ips 299/2005, II Ips 472/2005, II Ips 346/2006 itd.).

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče tudi v tej zadevi na podlagi 377. člena ZPP zavrglo nedovoljeno revizijo četrtotoženca.