Citizenship acquisition claim dismissed because applicant failed to prove actual residence in Slovenia.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of the Republic of Slovenia dismissed the administrative lawsuit challenging the rejection of citizenship acquisition. The applicant, employed in Germany since 1979, argued he maintained a home in Slovenia, but the court found he did not meet the statutory requirement of actual residence. Consequently, the court upheld the administrative decision based on the applicant's failure to satisfy the two mandatory conditions for citizenship under the relevant law.
Legislator headnote
AI generatedZakon o državljanstvu Republike Slovenije 1. odstavek 40. člen; Actual residence in Slovenia is a mandatory condition for citizenship acquisition, and failure to prove it results in the rejection of the application.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Tožba se zavrne.
[JEDRO]
Tožnik, ki dela v ZR Nemčiji v R Sloveniji ne živi, zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva RS po 1. odstavku 40. člena ZDS.
[OBRAZLOŽITEV]
Tožena stranka ni ugodila vlogi tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ker je ugotovila, da od leta 1979 živi v Zvezni Republiki Nemčiji. Zato ne izpolnjuje enega od bistvenih pogojev za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.
V tožbi je tožnik navajal, da tožena stranka zmotno ugotavlja, da ne izpolnjuje pogojev za sprejem v državljanstvo po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V Zvezni Republiki Nemčiji je prijavljen začasno. Tam nima stalnega prebivališča. V Sloveniji ima stanovanjsko hišo, katere solastnik je z razvezano ženo.
V odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da je tožnik zaposlen v ZR Nemčiji in zato ne živi v Sloveniji.
Tožba ni utemeljena.
Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91, 30/91, 38/92 - ZDS) v 1. odstavku 40. člena določa dva pogoja, ki morata biti izpolnjena, da državljan druge republike lahko pridobi državljanstvo Republike Slovenije. Prvi pogoj je, da je prosilec za pridobitev državljanstva Slovenije na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije, to je dne 23. decembra 1990, imel prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Drugi pogoj je, da prosilec dejansko živi v Republiki Sloveniji. Sodišče soglaša z utemeljitvijo v izpodbijani odločbi, da tožnik dejansko ne živi na ozemlju Republike Slovenije. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je v Zvezni Republiki Nemčiji tožnik zaposlen od leta 1979 dalje. V Sloveniji ni bil nikdar zaposlen. V tujino je odšel na delo iz Republike Hrvatske. Za sprejem pošiljk v zvezi z državljanstvom je pooblastil svaka, kar tudi kaže, da dejansko v Sloveniji ne živi.
Ker tožnik torej drugega pogoja za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, to je dejansko življenje v Republiki Sloveniji, ne izpolnjuje, je bilo treba njegovo tožbo kot neutemeljeno zavrniti.