Supreme Court dismisses appeal on non-property damage compensation, upholding lower court's balanced assessment of pain and suffering.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah v izvedenskem mnenju, izpovedi tožnika ter medicinski dokumentaciji, pri čemer je sodišče upoštevalo in pravno pravilno ovrednotilo tako bolečinsko obdobje, prestane neugodnosti v času zdravljenja, trajanje in intenzivnost prestanega strahu, starost tožnika v času škodnega dogodka, trajno posledico škodnega dogodka in njihovo odražanje ter vplivanje na tožnikovo vsakdanje življenje, kot vsa ostala dejstva, ki jih revizija ponovno izpostavlja.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnik se je 18.2.1997 telesno poškodoval v smučarski nesreči na progi V. I in pri tem utrpel izpah desnega ramenskega sklepa. Sodišče prve stopnje mu je prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 4.700.000 SIT (2.000.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 400.000 SIT za strah, 2.300.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) ter 82.494 SIT za premoženjsko škodo. Pritožbeno sodišče je odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo na 3.200.000 SIT (prisodilo je 1.500.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 200.000 SIT za strah, 1.500.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti). V ostalem delu je toženkino pritožbo, v pretežnem delu (razen glede pravdnih stroškov) pa tudi tožnikovo zavrnilo in v še izpodbijanih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Revizijo je tožeča stranka vložila glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi mu morala biti po tožnikovem mnenju priznana odškodnina v višini posamično terjanih zneskov, ki v celoti ustrezajo teži poškodbe in ugotovljenim posledicam. Sicer pa tožnik v reviziji ponovno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do odškodnin zanje v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišče druge stopnje ni v zadostni meri upoštevalo. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se mu prisodi še razlika do celotne vtoževane odškodnine s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 43/06) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o višini tožniku prisojene denarne odškodnine za posamične oblike nepremoženjske škode tožnik utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi ga po njegovem mnenju upravičevale do odškodnine v celotnih terjanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen, čim se izkaže, da so bila vsa tista revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravno pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnine ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine tožniku pravilno upoštevano, pokaže njena primerjava s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo. S pravnomočno sodbo je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel izpah desnega ramenskega sklepa. Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah v izvedenskem mnenju dr. M. S., izpovedbi tožnika ter medicinski dokumentaciji, pri čemer je sodišče upoštevalo in pravno pravilno ovrednotilo tako bolečinsko obdobje, prestane neugodnosti v času zdravljenja, trajanje in intenzivnost prestanega strahu, starost tožnika v času škodnega dogodka, trajne posledice škodnega dogodka in njihovo odražanje ter vplivanje na tožnikovo vsakdanje življenje, kot vsa ostala dejstva, ki jih revizija ponovno izpostavlja.

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.