Administrative court allows complaint for official silence when legal basis for decision changes mid-procedure.

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za pravosodje in upravo z dne 29.4.1992 odpravi.

[JEDRO]

Pritožba zaradi molka organa je možna tudi v primeru, če zaradi spremembe predpisa ne gre več za zadevo, o kateri bi bil pristojen meritorno odločiti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrgla pritožbo tožeče stranke, vloženo zaradi molka organa prve stopnje v zadevi prenosa poslovnega prostora. V obrazložitvi ugotavlja, da je 15.10.1988 prenehala veljati določba 37. člena zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Uradni list SRS, št. 18/74, 34/88 - ZPS), zaradi česar ni več pravne podlage za izdajo upravne odločbe na tej podlagi. Vložitev pritožbe zaradi molka upravnega organa pa je možna le takrat, ko bi o strankini zahtevi upravni organ bil dolžan odločiti z upravnim aktom.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge kršitve pravil postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi navaja, da je zahtevek vložila 3.12.1985, torej v času, ko je pristojni upravni organ občine bil pristojen za odločanje. Zato je napačno stališče tožene stranke, da ne gre za zadevo, o kateri je dolžan odločiti upravni organ. Napačno je uprabljena tudi določba 37. člena zakona. V obravnavani zadevi gre za ugotovitveno odločbo, s katero se prenos pravice uporabe poslovnih prostorov le ugotovi. Zakon je torej že ustanovil to pravico. V času, ko bi upravni organ prve stopnje moral izdati ugotovitveno odločbo, pa je določba 37. člena zakona o poslovnih stavbah in prostorih še veljala. V sodni praksi je bilo sprejeto stališče, da se še vedno uporablja ta določba za vse tiste zahtevke, ki so bili vloženi v času veljavnosti te določbe in o njih upravni organ ni odločil v roku. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila. Tožba je utemeljena.

Tožena stranka sicer pravilno ugotavlja, da zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Uradni list SRS, št. 34/88) v 7. členu razveljavlja določbe 37. člena zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Uradni list SRS, št. 18/74), ob pogojih katerega je bil mogoč prenos poslovnih prostorov na najemnika le-teh. Točno je tudi, da po uveljavitvi sprememb in dopolnitev citiranega zakona dne 15.10.1988 odločbe o prenosu poslovnih prostorov na podlagi 37. člena citiranega zakona ni mogoče več izdati, ker zanjo ni več pravne podlage ne glede na to, kdaj je bil zahtevek vložen.

Takšna je tudi dosedanja sodna praksa in zato ni mogoče upoštevati pavšalnih tožbenih navedb o drugačni sodni praksi. Toda zmotno je stališče tožene stranke, da ne gre za molk upravnega organ, ker ne gre za zahtevo, o kateri bi upravni organ lahko odločal v upravnem postopku. Zaradi varstva pravic državljanov velja v upravnem postopku pravilo, da je treba izdati o strankini zahtevi pismeno odločbo. Če pristojni organ, ki je zoper njegovo odločbo dovoljena pritožba, ne izda odločbe, in je ne vroči stranki v predpisanem roku, ima stranka pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen (2. odstavek 218.

člena zakona o splošnem upravnem postopku v nadaljevanju ZUP). Po mnenju sodišča navedene določbe ni mogoče razlagati tako, da gre za molk organa samo v primeru, ko je upravni organ dolžan o zahtevi meritorno odločiti, ampak je molk organa podan tudi v primeru, ko mora organ iz procesnih razlogov zahtevo zavreči, saj je tudi zoper takšen sklep dovoljena posebna pritožba (4. odstavek 66. in 2. odstavek 125. člena ZUP). Iz podatkov spisa je razvidno, da je bil v obravnavani zadevi postopek uveden, ni pa bilo o zadevi odločeno pred spremembo zakona.

Vsak organ mora po uradni dolžnosti med postopkom ves čas paziti na svojo stvarno in krajevno pristojnost (25. člen ZUP). Če spozna, da ni pristojen za določeno upravno stvar postopa tako, kot je predpisano v 3. in 4. odstavku 66. člena ZUP. Navedene določbe veljajo tudi v primeru, če se med postopkom ugotovi, da ne gre več za zadevo, o kateri bi bil pristojen odločiti. Po uveljavitvi spremembe in dopolnitve zakona o poslovnih prostorih (15.10.1988), ko je odpadla pravna podlaga za prenos poslovnih prostorov, bi organ prve stopnje moral vloženo zahtevo zavreči.

Ker o zahtevi ni odločil, je tožeča stranka utemeljeno vložila pritožbo zaradi molka organa. Upoštevajoč navedeno, bi tožena stranka po vložitvi pritožbe morala postopati po določbi 2. odstavka 246. člena ZUP in sama rešiti zadevo.

Ker so bila kršena pravila postopka, kar je vplivalo na odločitev je izpodbijana odločba nezakonita. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena ZUS. Na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot republiške predpise.