Supreme Court dismisses appeal where plaintiff failed to prove tort elements and reversed burden of proof was inapplicable.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Pravnomočna odločitev o zavrnitvi tožnikovega zahtevka za plačilo odškodnine temelji na ugotovitvah o neobstoju tistih elementov civilnega delikta (nedopustnega ravnanja toženke kot relevantnega vzroka za tožniku nastalo škodo), katerih dokazovanje sodi v sklop tožnikovega dokaznega bremena. Dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, pa sploh ni terjalo uporabe materialnopravnih določb, na katere se tožnik v reviziji sklicuje bodisi z grajo njihove razlage bodisi z očitkom neupoštevanja (prvega odstavka 154. člena, 158. člena ter 161., 162. in 163. člena ZOR).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo odškodnine 1,500.000 SIT (sedaj 6.259,39 EUR) s pripadki in tožniku naložilo obveznost plačila toženkinih pravdnih stroškov. Tako je odločilo z obrazložitvijo, da tožniku ni uspelo dokazati, da ga je 12. 5. 2000 poškodovala toženka na zatrjevan način - z udarcem z lopato po roki.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo"iz vseh revizijskih razlogov člena 370/I tč. 1-3 ZPP". V reviziji sprava ponuja svoje videnje poteka dogodkov v sosedskem konfliktu 12. 5. 2000, v katerem sta bila udeležena tudi tedanja partnerja pravdnih strank; sicer pa se sklicuje na pravilo o krivdni odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom iz prvega odstavka 154. člena tedaj veljavnega Zakona obligacijskih razmerjih (ZOR), ki oškodovanca odvezuje bremena dokazovanja, da je povzročitelj kriv za nastalo škodo. Ne soglaša z razlogi v pravnomočni sodbi o njegovem neuspehu z dokazovanjem toženkinega nedopustnega ravnanja ter vzročne povezanosti z njenim ravnanjem nastale mu škode. V kazenskem postopku je državni tožilec sicer umaknil obtožni predlog zoper toženko zaradi pomanjkanja dokazov, vendar se slednja ni ekskulpirala kot povzročiteljica škode, saj bi do tega lahko prišlo le v primerih, predvidenih v določbah 161., 162. ali 163. člena ZOR. Iz pravila o obrnjenem dokaznem bremenu po prvem odstavku 154. člena ZOR izhaja po mnenju tožnika tudi stališče teorije in sodne prakse o mejnem pragu zadostne verjetnosti. Ta je - s posledico povzročiteljeve odgovornosti za celotno škodo - presežen, če oškodovanec z verjetnostjo, ki presega 50%, dokaže, da je ravnanje določene osebe povzročilo njegovo škodo. V obravnavanem primeru ni bilo ne dokazov niti trditev toženke, da bi se tožnik poškodoval kjer drugje; toženka nasprotno v odgovoru na tožbo celo sama priznava, da se je tožnik poškodoval v dogajanju dne 12. 5. 2000. Predlaga razveljavitev sodb sodišč obeh stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. V skladu z določbami 375. člena Zakona o pravdnem postopku je bil izvod revizije poslan nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sklicevanje tožnika na pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu iz prvega odstavka 154. člena ZOR je brez slehernega pomena, saj se nanaša le na vprašanje krivde kot enega od štirih elementov civilnega delikta, ki morajo biti kumulativno podani za nastanek odškodninske obveznosti. Sodiščema prve in druge stopnje pa se s tem elementom sploh ni bilo treba ukvarjati čim sta ugotovili neizkazanost tožnikovih trditev o nastanku njegovih poškodb kot posledici toženkinega (očitano protipravnega) ravnanja - namreč zatrjevanega udarca po roki z lopato. Pravnomočna odločitev o zavrnitvi tožnikovega zahtevka za plačilo odškodnine temelji torej na ugotovitvah o neobstoju tistih elementov civilnega delikta (nedopustnega ravnanja toženke kot relevantnega vzroka za tožniku nastalo škodo), katerih dokazovanje sodi v sklop tožnikovega dokaznega bremena. Gre za dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, ki jih v postopku z revizijo ni več mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, pa sploh ni terjalo uporabe materialnopravnih določb, na katere se tožnik v reviziji sklicuje bodisi z grajo njihove razlage bodisi z očitkom neupoštevanja (prvega odstavka 154. člena, 158. člena ter 161., 162. in 163. člena ZOR). V oporo očitku zmotne uporabe materialnega prava pa tudi ne morejo biti revizijsko nanizana ravnanja toženke (in drugih udeležencev sosedskega konflikta), ki odstopajo od neizpodbojnih dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi in ki jih tožnik vrednoti kot nedopustna, saj jih niti kot zatrjevanih ne bi bilo mogoče uvrstiti med pravno upoštevne vzroke za tožniku nastalo škodo - tudi ne po pravilih o tako imenovani alternativni vzročnosti (206. člen ZOR).

7. Ker revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan in ker tožnik le uvodoma uveljavljanega revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka (ki ni upošteven po uradni dolžnosti - 371. člen ZPP) ni obrazložil ali kakorkoli sploh konkretiziral, je bilo treba tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.