Administrative court dismisses appeal when plaintiffs continue construction after stop-work order.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the plaintiffs' administrative appeal against a first-instance decision ordering the removal of unauthorized construction. The plaintiffs argued that sealing an entrance to protect the property did not constitute continuing construction and that the lack of a building permit should have prevented the stop-work order. The court ruled that sealing the entrance did not alter the existing illegal state and that the plaintiffs remained fully responsible for continuing work despite the stop order and pending permit application.
Legislator headnote
AI generatedArticle 74(3) of the Act on Planning and Other Interventions in Space; Article 42(2) of the Administrative Disputes Act: A party continuing construction after a stop-work order bears full responsibility for consequences, and sealing an entrance does not constitute continuing construction under the Act.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Tožba se zavrne.
[JEDRO]
Zavrnitev tožbe, ker sta tožnika po odločbi o ustavitvi del nadaljevala z deli.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov proti odločbi Urbanistične inšpekcije sekretariata za inšpekcijske službe z dne 25.3.1992, s katero je navedeni prvostopni organ naložil tožnikoma, da morata v 14 dneh po prejemu te odločbe odstraniti del nadzidane etaže v višini 1,60 m in dolžine 12,00 m in pa obodni steni ter znižati na 0,60 m stene strehe ter ga postaviti na prvotno višino, odstraniti novozgrajeni vhodni del v podstrešje tlorisnih dimenzij 3,30 m x 1,20 m ter višine 2,60 m na parc.št. 97/3 ter vzpostaviti objekt v prvotno stanje s tem, da pritožba proti prvostopni odločbi ne zadrži izvršitve odrejenega ukrepa (1. in 2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 3. odstavka 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90 in 48/90). Pri tem ugotavlja, da iz spisnih podatkov izhaja, da sta tožnika, kljub odločbi o ustavitvi del ter obvezni zaprositvi za izdajo lokacijskega dovoljenja z dne 9.10.1990, z deli nadaljevala, kar je bilo ugotovljeno na kraju samem dne 17.3.1992. Ker sta z deli nadaljevala, sta za vse nastale posledice odgovorna sama. Ne more upoštevati razlogov, ki so tožnika privedli do nedovoljene gradnje. Nesporno je, da si tožnika za izvedena dela lokacijskega dovoljenja še nista pridobila, čeprav bi si ga morala pridobiti pred graditvijo.
Tožnika v tožbi navajata, da tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe ni pravilno uporabila zakonske določbe, na katero je oprla svojo odločitev in da ni pravilno ugotovila dejansko stanje. Dejansko stanje je tako, da sta zaprla vhod v nadzidano etažo in s tem zavarovala nepremičnino pred negativnimi vremenskimi vplivi. Zapiranje vhoda ne predstavlja nadaljevanje gradbenih del v smislu citiranega zakona, ker z zapiranjem vhoda nista spreminjala že prej ugotovljenega stanja na nepremičnini. Zato prvostopna odločba sploh ni bila potrebna in bi jo morala tožena stranka na njuno pritožbo odpraviti. Predlagata, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.
Tožba ni utemeljena.
Po mnenju sodišča se tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje na določbo 3. odstavka 74. člena navedenega zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi tudi pravilno ugotovila, da sta tožnika, kljub odločbi o ustavitvi del z dne 9.10.1990, z deli po prejemu te odločbe nadaljevala, kar je bilo ugotovljeno na kraju samem (zapisnik z dne 17.3.1992). Po mnenju sodišča je pravilno sklepanje tožene stranke v izpodbijani odločbi, da na pravilnost in zakonitost prvostopne odločbe ne morejo vplivati pritožbene navedbe o upravičenosti in nujnosti graditve, kot tudi ne dejstvo, da tožnikoma lokacijsko dovoljenje še ni bilo izdano, čeprav sta zanj zaprosila. Postopek za izdajo lokacijskega dovoljenja namreč ni istoveten z inšpekcijskim postopkom. Le v primeru, da tožnika ne bi nadaljevala z graditvijo objekta, prvostopni organ ne bi smel izreči odstranitvenega ukrepa, vse dokler tožnikoma ne bi bila pravnomočno zavrnjena izdaja lokacijskega dovoljenja. Tako pa, ker sta tožnika z deli nadaljevala, sta za vse nastale posledice odgovorna sama. Zato je prvostopni organ proti njima upravičeno uvedel inšpekcijski postopek z ukrepom ustavitve gradnje. Upravičeno je bila izdana tudi prvostopna odstranitvena odločba iz razloga, ker sta tožnika z gradnjo nadaljevala, kar je ena izmed zakonitih sankcij po navedeni določbi citiranega zakona.
Zaradi navedenega so neupoštevne tožbene navedbe tožnikov.
Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se v Republiki Sloveniji smiselno uporablja v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).