Administrative court dismisses citizenship claim where applicants live abroad despite registered residence in Slovenia.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Če je državljan druge republike na začasnem delu v tujini, kjer tudi živi, ni izpolnjen pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vloge tožečih strank za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Ugotovila je, da tožniki, ki so hrvaški državljani in imajo prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji od 29.7.1983, dejansko niso nikdar v Sloveniji živeli, ker so že od leta 1970 na začasnem delu v ZR Nemčiji in tako ne izpolnjujejo enega od kumulativno določenih pogojev za pridobitev državljanstva po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I in 30/91-I).

V tožbi tožniki navajajo, da že od leta 1983 bivajo v Sloveniji, kjer so bili tudi na dan plebiscita. Menijo, da bi morala tožena stranka upoštevati, da je tožnik 8.7.1975 kupil stanovanjsko hišo s parcelami v skupni izmeri 1199 m2, v letu 1981 pa je dokupil še nekaj parcel, kar pomeni, da so se tožniki naselili z namenom, da tam žive in tam tudi dejansko bivajo, čeprav so trenutno res na delu v ZR Nemčiji. Toda po upokojitvi se žele za stalno vrniti v Slovenijo. Trdijo, da je tožena stranka napačno zaključila, da ni pogojev za pridobitev državljanstva Slovenije in predlagajo, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in navaja, da okoliščin, na katere se sklicujejo tožniki, ni mogoče upoštevati, saj lastništvo nepremičnine ne pomeni, da tožniki tu dejansko živijo. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, po katerem pridobi državljan druge republike državljanstvo Republike Slovenije, če je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Če kateri koli od navedenih pogojev ni izpolnjen, državljanstva Republike Slovenije na tej pravni podlagi ni mogoče pridobiti. Ker tožniki delajo v ZR Nemčiji, kjer tudi žive, pa čeprav začasno, kot trdijo v tožbi, je pravilen zaključek tožene stranke, da tožniki ne izpolnjujejo pogoja dejanskega življenja v Sloveniji. Kraj dejanskega življenja je namreč le kraj, v katerem prizadeti pretežno zadovoljujejo svoje vsakodnevne življenjske potrebe. Namen bodočega stalnega prebivanja in lastništvo nepremičnin v Sloveniji pri ugotavljanju navedenega pogoja nista bistvena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča zakonita, zato tožniki s tožbo niso mogli uspeti. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odst. 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).