Citizenship application dismissed because applicant failed to prove actual residence in Slovenia after leaving JLA.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Tožnik, ki je ozemlje Republike Slovenije zapustil z nekdanjo JLA, ni dejansko živel v Sloveniji, zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z utemeljitvijo, da je bil kot aktivna vojaška oseba nekdanje JLA premeščen najprej v ..., nato pa v ... Njegove odsotnosti ni mogoče šteti za upravičeno delovno odsotnost. Tožnik torej ne izpolnjuje enega od pogojev po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Tožnik je v tožbi predlagal, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo. Navajal je, da že dlje časa živi v Republiki Sloveniji in da je tu dobil tudi vse osebne dokumente. Žena in hčerka sta slovenski državljanki. Tožena stranka ni izvedla dokaznega postopka, v katerem bi lahko ugotovila, da je tožnik dezertiral iz nekdanje JLA. Iz armade prej ni odšel zato, ker se je bal za družino, ki je bila takrat na Kosovu. Dezertiral je 3.9.1991. Od takrat živi v ... in je brez zaposlitve.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da je tožnik odšel z vojaško enoto v BiH in da se je vrnil 31.8.1991. Na poziv Predsedstva Republike Slovenije z dne 27.6.1991 se ni odzval. Njegove odsotnosti iz Slovenije ni mogoče šteti za upravičeno delovno odsotnost.

Tožba ni utemeljena.

Po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91, 30/91, 38/92 - ZDS) lahko državljan druge Republike pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če sta izpolnjena dva materialno-pravna pogoja. Prvi pogoj je, da je imel prosilec prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji dne 23. decembra 1990, ko je bil izveden plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, drugi pogoj pa je, da dejansko živi v Republiki Sloveniji. Ni sporno, da je tožnik imel dne 23. decembra 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ni pa dokazano, da je dejansko živel na ozemlju Republike Slovenije. Tožena stranka je dokazni zaključek, da tožnik ni živel na ozemlju Republike Slovenije, izvajala iz izpovedbe tožnika z dne 31.3.1992, pa tudi iz izpovedbe njegove žene z dne 22.5.1992. Tožnik je izpovedal, da je bil kot vodnik I. razreda 10. ali 11. julija 1991 premeščen najprej v ..., nato pa v ... Tam bi naj ostal do 27.8.1991, ko naj bi samovoljno zapustil delo oziroma ko naj bi dezertiral iz nekdanje JLA. Tožnikova žena, zaslišana kot priča, je izpovedala, da se je skupaj z možem vrnila v Slovenijo 31.8.1991. Navedena določba zakona o državljanstvu Republike Slovenije govori o dejanskem življenju na ozemlju Republike Slovenije. Iz zbranih dokazov izhaja, da tožnik na ozemlju Republike Slovenije dejansko ni živel, zaradi česar je pravilen sklep tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje enega od bistvenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Sodišče je moralo na podlagi obrazloženega po 2. odstavku 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77, v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti R Slovenije, Ur. list RS, št. 1/91-I) tožbo kot neutemeljeno zavrniti.

Tožena stranka se sklicuje na poziv Predsedstva Republike Slovenije z dne 27.6.1991. Akt, ki ni bil objavljen kot splošni akt, ne more imeti negativnih učinkov na odločbe o posamičnih stvareh (154. člen Ustave Republike Slovenije).