Naturalization claim dismissed because applicant does not factually reside in Slovenia despite property ownership.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the administrative lawsuit challenging a rejection of naturalization. The applicant, a German national married to a Slovenian citizen with two children, argued she maintained a permanent residence in Slovenia and only worked in Germany on a temporary basis. The court found that her testimony confirmed she had lived in Germany since 1977, visiting Slovenia only for holidays, which constituted a lack of factual residence required by law.
Legislator headnote
AI generatedZakon o državljanstvu Republike Slovenije 1. odst. 40. člen; 2. odst. 42. člen zakona o upravnih sporih: Factual residence in the Republic of Slovenia is a mandatory substantive condition for naturalization that cannot be satisfied by property ownership or family ties alone.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Tožba se zavrne.
[JEDRO]
Tožnica, ki od leta 1977 živi in dela v ZRN, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva RS po 1. odst. 40. člena ZDS
[OBRAZLOŽITEV]
Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnice na pridobitev državljanstva Republike Slovenije z utemeljitvijo, da za to ne izpolnjuje pogojev po 1. odstavku 4. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ker dejansko ne živi v Republiki Sloveniji. Od leta 1977 je zaposlena v ZR Nemčiji. To, da je poročena z državljanom Republike Slovenije, da ima dva otroka in da je solastnica nepremičnine v Sloveniji, ni bistveno za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.
Tožnica je v tožbi takšno odločbo izpodbijala in navajala, da je v ZR Nemčiji le na začasnem delu. Stalno prebivališče ima v Sloveniji, kjer je solastnica stanovanja. Družina redno uporablja dom od leta 1981. Odločitev tožene stranke je nečloveška in nezakonita, ker ni sprejemljivo, da bi tožnica ob dveh otrokih, ki sta slovenska državljana, bila tuja državljanka.
Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navajala, da tožnica dejansko ne živi v Sloveniji, kar izhaja iz njenega zaslišanja z dne 16.4.1992. Dejstvo, da je poročena z državljanom Republike Slovenije in da je solastnica nepremičnine, ne more vplivati na odločitev. Poroko s slovenskim državljanom lahko tožnica uveljavlja pri morebitni redni naturalizaciji, če bo za to izpolnjevala druge pogoje.
Tožba ni utemeljena.
Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91, 30/91, 38/92 - ZDS) v 1. odstavku 40. člena določa dva materialno pravna pogoja, ki morata biti izpolnjena, da državljan druge republike lahko pridobi državljanstvo Republike Slovenije. Prvi pogoj je, da je prosilec za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti R Slovenije, to je dne 23. decembra 1990, imel prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Drugi pogoj pa je, da prosilec dejansko živi v Republiki Sloveniji. Sodišče soglaša z utemeljitvijo v izpodbijani odločbi, da tožnica dejansko ne živi na ozemlju Republike Slovenije. Tožnica je dne 16.4.1992 zaslišana kot stranka izpovedala, da je odšla na delo v ZR Nemčijo leta 1977. V Sloveniji je lastnica nepremičnine. Z možem in z dvema otrokoma živijo v ZR Nemčiji. Otroka tam obiskujeta šolo. Domov prihaja z družino na dopust in ob večjih praznikih. Tožnica je za vročitev odločbe pooblastila sosedo.
Navedene okoliščine potrjujejo ugotovitve tožene stranke v izpodbijani odločbi, zato je moralo sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ št. 4/77, 60/77) v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I) tožbo zavrniti.