Supreme Court dismisses appeal as it does not address a significant legal issue requiring precedent development.

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Pomembnost pravnega vprašanja izkazuje s tem, da naj Vrhovno sodišče pravno presodi, ali je imel tožnik pravico kupiti nepremičnino za opravljanje dejavnosti bodisi od sebe kot fizične osebe ali od tretje osebe kot je bilo v izpodbijanem primeru, ko je stanovanje kupil od prodajalca. Glede na to, da navedeno pavšalno vprašanje v sodni praksi ni sporno, saj lahko kupi nepremičnino vsaka pravno in poslovno sposobna oseba, tu po vsebini zadeve ne gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka dne 31. 12. 2008 vložila revizijo.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je s 1. točko izpodbijane sodbe na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi Davčnega urada Maribor z dne 19. 5. 2004, s katero je bilo davčnemu zavezancu (tožniku) naloženo plačilo razlike DDV za tam navedena davčna obdobja, z 2. točko izreka pa odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovolitev. Po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Tožnik navaja, da je revizija dovoljena po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja.

6. Pomembnost pravnega vprašanja kot pogoja po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 izkazuje s tem, da naj Vrhovno sodišče presodi, ali je imel tožnik pravico kupiti nepremičnino za opravljanje dejavnosti bodisi od sebe kot fizične osebe ali od tretje osebe, kot je bilo v izpodbijanem primeru, ko je stanovanje kupil od prodajalca A.A. Po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve le, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Glede na to, da navedeno pavšalno vprašanje v sodni praksi ni sporno, saj lahko kupi nepremičnino vsaka pravno in poslovno sposobna oseba, tu po vsebini zadeve ne gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Ker je revident vprašanje zgolj pavšalno navedel, ni pa ga izkazal s konkretnimi navedbami, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti, v čem naj bi prispeval k razvoju prava, ni zadostil niti trditvenemu niti dokaznemu bremenu. Iz tega razloga revident ni izkazal pogoja za dovoljenost revizije, določenega v 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

7. Glede na to da revident ni izkazal zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.

8. Ker je Vrhovno sodišče RS revizijo zavrglo, revident na podlagi 165. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.