Supreme Court dismisses appeal as applicant failed to prove statutory grounds for review under ZUS-1.

I. Revizija se zavrže. II. Revident trpi sam svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ker je Vrhovno sodišče o vprašanju, ki ga revident izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje že odločilo, odločitev sodišča prve stopnje pa ne odstopa od že zavzetega stališča, pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ni izkazan.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik dne 23. 9. 2008 vložil revizijo. Glede dovoljenosti navaja, da vrednost spora presega 25.000,00 EUR, da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju in da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo tožnik izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/06) zavrnilo tožbo zoper delno odločbo Upravne enote Kranj z dne 31. 12. 2007, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 4. 3. 2008, s katero je ta zavrnila pritožbo zoper zavrnilni del izpodbijane odločbe. Prvostopni upravni organ je v navedeni odločbi med drugim odločil, da se zavrne zahteva A.A., poročene B., in tožnika po pokojnemu upravičencu C.A. za plačilo odškodnine za dele parcel št. ... k.o...., v višini 4.887,34 DEM, ker je ugotovil, da navedeno premoženje, ki je bilo izvzeto iz zaplembe, ni bilo podržavljeno.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Iz navedenega izhaja, da je revizija po navedeni določbi dovoljena le, če gre za zadeve, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega 20.000 EUR. Revident navaja, da vrednost spora presega 25.000,00 EUR, taka je realna vrednost premoženja, pri čemer v reviziji izpodbijane vrednosti ne obrazloži in ne izkaže. Iz navedb v tožbi, tožbenega predloga in izpodbijane odločbe prvostopenjskega upravnega organa pa nasprotno izhaja, da je predmet spora zavrnitev zahteve za dodelitev odškodnine za dele parcel št. ..., vse k.o...., za vse v skupnem znesku 4.887,34 DEM. Ker torej vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta ne presega 20.000,00 EUR, revizija po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

6. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Revident kot pomembno pravno vprašanje, o katerem sodišče ob istih okoliščinah še ni odločalo, izpostavlja vprašanje dvakratnega podržavljena istih nepremičnin. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Za pomembno pravno vprašanje gre, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Glede na vsebino obravnavane zadeve je pomembno pravno vprašanje, ali so bile nepremičnine, ki so bile z naknadno izdanim sklepom izvzete iz zaplembe, pred tem že podržavljene z odločbo, ki se je glasila na zaplembo celotnega premoženja C.A. O takem pravnem vprašanju pa je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, in sicer je v zadevah, X Ips 387/2008 z dne 8. 5. 2008, I Up 1148/2000 z dne 22. 11. 2001 in II Ips 627/2005 z dne 16. 3. 2006, odločilo, da premoženje, ki je bilo na podlagi 4. člena Zakona o zaplembi in izvrševanju zaplembe izvzeto iz zaplembe, že po samem zakonu ni bilo predmet zaplembe, zato ni bilo podržavljeno, in sicer ne glede na to, da se je odločba o zaplembi glasila na zaplembo celotnega premoženja, izvzeto premoženje pa je bilo določeno šele s kasneje izdano odločbo, in tudi ne glede na to, kateremu od družinskih članov iz 4. člena Zakona o zaplembi in izvrševanju zaplembe je bilo puščeno izvzeto premoženje, in zato ne gre za dvakratno podržavljenje istih nepremičnin. Odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi ne odstopa od navedenega stališča, zato po presoji vrhovnega sodišča niso podani pogoji za dovoljenost revizije, po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revizija tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Tega pogoja pa revident ni izkazal z zatrjevanjem, da je ima odločitev zanj zelo hude posledice, ker gre za poseg v lastninsko pravico. Glede na to, da gre pri denacionalizaciji le za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, bi moral navesti, katere konkretne posledice lahko zanj nastanejo zaradi izpodbijane odločitve. Šele tako bi sodišče lahko presodilo, ali ima izpodbijana odločitev zanj res zelo hude posledice. Glede na navedeno niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

8. Ker torej revident ni izkazal nobenega izmed pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

9. Ker je Vrhovno sodišče RS revizijo zavrglo, revident na podlagi 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/07 - UPB-3 in 45/08) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.