Appeal dismissed; applicant lacks standing to sue after losing bid due to incomplete application.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Na podlagi ugotovitve, da tožeča stranka ni sodelovala na prvem razpisu za izbiro koncesionarja, ker je bila njena vloga kot nepopolna zavržena s pravnomočnim sklepom, je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da tožeča stranka nima aktivne legitimacije za sprožitev upravnega spora.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št 105/2006) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.2.2007. Z navedeno odločbo je tožena stranka določila, da se izvajanje gospodarske javne službe ravnanja z izrabljenimi motornimi vozili na 4. koncesijskem območju, ki obsega Upravne enote ..., izbere za koncesionarja B. d.d..

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožnik ni izkazal, da je stranka v postopku v smislu določbe 17. člena ZUS-1. Tožnik se je sicer prijavil na razpis za podelitev koncesije, vendar je tožena stranka njegovo vlogo s sklepom zavrgla kot nepopolno. Ker tožnik zoper navedeni sklep ni vložil pritožbe je ta postal pravnomočen. Tožnik torej v postopku javnega razpisa za izbiro koncesionarja ni sodeloval kot stranka.

3. Tožnik v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu. Ta je podana, ker se prvostopno sodišče ni opredelilo do tožbenih navedb, da je tožnik tudi potem, ko je bila njegova vloga zavržena, imel v postopku položaj stranskega udeleženca. Kljub okoliščinam, ki so privedel do zamude pritožbe zoper sklep o zavrženju vloge kot nepopolne, se tožeča stranka ni odrekla statusu stranskega udeleženca v postopku javnega razpisa za izbiro koncesionarja. Tudi osebe, ki v upravnih postopkih izgubijo status stranke, imajo v določenih primerih še vedno interes nastopati v postopku kot stranski udeleženci. Z izpodbijanim aktom je bilo poseženo v pravno zavarovan interes tožeče stranke, saj ima prejšnji koncesionar vedno pravno zavarovan interes, da izpodbija določbo o izbiri novega koncesionarja, če je ta nezakonita. Sklicuje se na določbi 43. in 44. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi, ki jih navaja prvostopno sodišče so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbi 17. člena in 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, na katero se pravilno sklicuje prvostopno sodišče. Zato uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka ni podan.

6. Iz podatkov spisa izhaja in tudi ni sporno, da se je tožnik na javni razpis sicer prijavil, vendar je bila njegova vloga pravnomočno zavržena kot nepopolna. S tem je tožnik izgubil pravico, da sodeluje v postopku za izbiro koncesionarja. V postopku izbire koncesionarja imajo položaj stranke le tiste osebe, ki sodelujejo na javnem razpisu. Na javnem razpisu lahko sodelujejo le osebe, katerih vloge so pravočasne in popolne. Ob pravilni ugotovitvi, da tožeča stranka v postopku javnega razpisa za izbiro koncesionarja ni sodelovala, ker je bila njena vloga pravnomočno zavržena, je pravilen sklep prvostopnega sodišča, da je tožbo vložila oseba, ki nima aktivne legitimacije za sprožitev upravnega spora. Po določbi prvega odstavka 17. člena ZUS-1 namreč lahko sproži upravni spor le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Oseba, ki tako kot tožeča stranka v postopku izdaje akta ni sodelovala, bi lahko sprožila upravni spor le v primeru, če bi s tožbo izpodbijala dokončen sklep, s katerim je bila pravica do udeležbe v postopku zavržena ali zavrnjena in bi s tako tožbo uspela. Tožeča stranka tožbe zoper sklep, s katerim je bila njena vloga zavržena, ni vložila. Zato je prvostopno sodišče, ravnalo pravilno, ko je tožbo zavrglo. Tako ravna sodišče, če pri predhodnem preizkusu tožbe ugotovi obstoj enega izmed razlogov, iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Med temi razlogi je tudi vložitev tožbe s strani osebe, ki po tem zakonu ne more biti stranka. Prav ta razlog pa je ugotovilo prvostopno sodišče in to po presoji pritožbenega sodišča pravilno. Zato je prvostopno sodišče s tem, ko je tožbo zavrglo, pravilno uporabilo določbo 3. alineje prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.