Supreme Court allows appeal; determining functional land is an administrative matter even without spatial plans.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Po določbi tretjega odstavka 46. člena ZUN tudi na območjih, na katerih prostorsko izvedbeni načrt ni predviden ali pa (še) ni sprejet, je določanje funkcionalnega zemljišča za obstoječe in novo zgrajene objekte in naprave, upravna stvar, o kateri odločajo za urejanje prostora pristojni upravni organi v upravnem postopku. Ti organi ne odločajo po uradni dolžnosti, temveč na zahtevo lastnika (ali uporabnika) zemljišča.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka) je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 9. 2. 2003, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote Ruše z dne 20. 9. 2002, s katerim je bil na podlagi drugega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99, 70/2000 in 52/2002) zavržen zahtevek tožeče stranke za izdajo odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča k poslovno-upravnemu objektu v S.S., ker da to ni upravna stvar. S sklepom (2. točka izreka sodbe) je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje v nasprotju z upravnima organoma meni, da je kljub neobstoju akta o prostorsko ureditvenih pogojih za območje, kjer naj bi se funkcionalno zemljišče določalo, določanje funkcionalnega zemljišča upravna stvar. Zahtevo za določitev funkcionalnega zemljišča bi torej moral prvostopni upravni organ obravnavati po vsebini in ob pravilnem upoštevanju določb tretjega odstavka 46. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Ur. l. SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Ur. l. RS, št. 26/90, 48/90, 18/93 in 44/97), in morebitnem upoštevanju drugih ustreznih predpisov, če pa takih predpisov ni, pa na podlagi splošne določbe iz drugega odstavka 46. člena ZUN, po kateri je funkcionalno zemljišče stavbno zemljišče, namenjeno redni rabi objekta, določiti funkcionalno zemljišče. V upravnem postopku je bilo torej zmotno uporabljeno materialno pravo in so bila bistveno kršena pravila postopka, ker je bila vloga zavržena in ker te napake na podlagi 251. člena ZUP ni odpravil niti drugostopni upravni organ.

3. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ponavlja svoje navedbe iz izpodbijane odločbe. V obravnavani zadevi predmetnega območja ne ureja nobeden izmed prostorskih izvedbenih aktov po 21. členu ZUN, temveč Odlok o urbanističnem redu iz leta 1977, ki je bil izdan na podlagi Zakona o urbanističnem planiranju (Ur. l. SRS, št. 16/67, 27/27 in 8/78), ki ne vsebuje meril za določitev funkcionalnega zemljišča. Po Zakonu o urbanističnem planiranju pa določanje funkcionalnih zemljišč k obstoječim objektom niti ni bila upravna zadeva, temveč se je velikost funkcionalnih zemljišč določala v sodnem postopku. O obravnavanem zahtevku je treba odločati po ZUN, ta pa v tretjem odstavku 46. člena za primere, ko za določeno območje ni predpisanih prostorskimi ureditvenih pogojev, ne vsebuje podlage za izdajo odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča in bi bila drugačna odločitev nezakonita. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožeča stranka in Državno pravobranilstvo RS na pritožbo nista odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/2006) obravnava pritožbo tožeče stranke, ki je bila vložena pred uveljavitvijo ZUS-1, kot pritožbo po ZUS-1, ker je pravnomočnost odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča pogoj za njeno izvršljivost.

7. V obravnavnem primeru je sporno, ali se določitev funkcionalnega zemljišča na podlagi tretjega odstavka 46. člena ZUN kljub temu, da za sporno območje niso sprejeti prostorsko ureditveni pogoji, v katerih bi bila predpisana merila za določitev funkcionalnega zemljišča, šteje za upravno stvar in se v upravnem postopku lahko določi funkcionalno zemljišče.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je glede na določbo tretjega odstavka 46. člena ZUN tudi na območjih, na katerih prostorsko izvedbeni načrt ni predviden ali pa (še) ni sprejet, določanje funkcionalnega zemljišča za obstoječe in novo zgrajene objekte in naprave, upravna stvar, o kateri odločajo za urejanje prostora pristojni upravni organi v upravnem postopku. Ti organi ne odločajo po uradni dolžnosti, temveč na zahtevo lastnika (ali uporabnika) zemljišča. Odločati morajo v skladu z ZUN ter merili, pogoji in načeli prostorsko ureditvenih pogojev ter na njihovi podlagi, če pa teh ni, pa izkustveno, pri čemer je treba upoštevati, da je funkcionalno zemljišče stavbno zemljišče, potrebno za redno rabo objekta, kar pa pomeni, da je treba upoštevati tudi namembnost, velikost in zmogljivost objekta (glej drugi odstavek 46. člena ZUN in 18. člen Navodila o vsebini posebnih strokovnih podlag in o vsebini prostorskih izvedbenih aktov - Ur. l. SRS, št. 14/85). Če prostorski ureditveni pogoji niso izdani in zato niso predpisana podrobnejša (praviloma občinska) merila za določanje funkcionalnega zemljišča, negativnih posledic take opustitve ni dopustno naprtiti lastnikom objektov.

9. Glede na navedeno v obravnavanem primeru po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka zmotno meni, da ni zakonske podlage za določitev funkcionalnega zemljišča v upravnem postopku. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je prvostopni organ bistveno kršil pravila postopka, ko je tožnikovo vlogo zavrgel, namesto da bi jo vsebinsko obravnaval in določil funkcionalno zemljišče na podlagi veljavnih predpisov in izkustvenih meril. Zato je pravilno napotilo sodišča prve stopnje toženi stranki, da bi morala zaradi ugotovljenih procesnih pomanjkljivosti prvostopni sklep odpraviti in dopolniti postopek ter o zadevi meritorno odločiti ali pa zadevo vrniti organu prve stopnje v ponovno odločanje v skladu z 251. členom ZUP.

10. Glede na navedeno so pritožbene navedbe neutemeljene, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.