Supreme Court dismisses appeal for lack of severe consequences and unproven legal inconsistency.

I. Revizija se zavrže. II. Revident sam trpi stroške postopka.

[JEDRO]

Ker je bila o stvari sami že izdana dokončna odločba, odločitev o procesnem vprašanju, kot je prekinitev upravnega postopka, po končanem postopku, tudi ni več možna, revident ne izkazuje nastanka zelo hudih posledic in ni izkazan pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Revident tudi ne navaja pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev in o katerem v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo in ne navaja pravnega pravila, ki naj bi bilo kršeno, ter ne okoliščin, ki izkazujejo njegovo pomembnost. Prav tako tudi ni navedel določb, v zvezi s katerimi zatrjuje neenotnost sodne prakse prvostopenjskega sodišča. Zato po oceni revizijskega sodišča ni izkazan pogoj za dovolitev revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik po odvetniku dne 14. 7. 2008 vložil revizijo. Dovoljenost revizije utemeljuje z obstojem pogojev iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/2006).

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena, v zvezi s 104. in 105. členom ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 27. 9. 2006. Z njo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo proti sklepu, s katerim je prvostopni organ zavrnil njegov predlog za prekinitev postopka za izdajo odločbe o priglasitvi del za legalizacijo pomožnega objekta - prizidka za spravljanje invalidskega vozička in vrtnega orodja, na zemljišču parc. št....

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Takemu stališču je pritrdilo tudi Ustavno sodišče v sklepu, št. Up 858/2008-8 z dne 3. 6. 2008 (Ur. l. RS, št. 62/2008).

5. Revident najprej uveljavlja pogoj iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki je podan, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revident utemeljuje navedeni razlog s trditvijo, da bi v primeru, če bi odločitev o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka obveljala, obveljala tudi odločba tožene stranke z dne 11. 7. 2006, s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek za izdajo odločbe o priglasitvi del. Po presoji revizijskega sodišča s to trditvijo ne more utemeljevati nastanka zelo hudih posledic. S tem, ko je bila po njegovih lastnih trditvah o stvari sami že izdana dokončna odločba, prekinitev upravnega postopka ni več možna, saj je bil postopek končan.

6. Revident uveljavlja tudi obstoj pogoja iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zatrjuje, da odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča in glede takega vprašanja ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o taki zadevi še ni odločalo. Revident pa ne navaja pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev in o katerem v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo, ne navaja niti pravnega pravila, ki naj bi bilo kršeno, in ne okoliščin, ki izkazujejo pomembnost pravnega vprašanja. Prav tako tudi ni navedel odločb, v zvezi s katerimi zatrjuje neenotnost sodne prakse prvostopenjskega sodišča. Zato po oceni revizijskega sodišča ni izkazan pogoj za dovolitev revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

8. Ker revident z revizijo ni uspel, v skladu z določbo 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1, sam trpi stroške revizijskega postopka.