Supreme Court dismisses appeal for lack of inconsistency in first-instance court rulings on the same legal issue.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Revident s sklicevanjem na konkretno sodbo ni izkazal neenotnosti sodne prakse, saj sodišče s tisto sodbo ni odločalo o v tem upravnem sporu spornem pravnem vprašanju, pač pa je tožbi ugodilo iz procesnih razlogov, torej ni izkazal pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožeča stranka je zoper pravnomočno sodbo dne 7. 10. 2008 vložila revizijo. Glede dovoljenosti revizije navaja, da je dovoljena na podlagi 2. točke 1. odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US), saj je prvostopenjsko sodišče v zadevi z enakim dejanskim stanjem in ob uporabi enakega materialnega prava odločilo diametralno nasprotno.

Revizija ni dovoljena.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. alinee 2. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo RTV Slovenija z dne 22.11.2001, s katero je bilo odločeno, da je tožeča stranka zavezanec za prispevek za programe Radiotelevizija Slovenija in določeni zneski od meseca decembra 2000 do vključno avgusta 2001 za plačilo prispevkov z določenim datumom zapadlosti ter pripadajočimi obrestmi. Odločba je postala dokončna z odločbo Ministrstva za kulturo RS z dne 25.4.2007, s katero je bila pritožba tožeče stranke zavrnjena.

Po 2. odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovolitev. Po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

Tožeča stranka uveljavlja dovoljenost revizije po določbi 2. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Tožeča stranka namreč zatrjuje, da v sodni praksi sodišča prve stopnje glede spornega pravnega vprašanja ni enotnosti, saj naj bi v zadevi z enakim dejanskim stanjem in ob uporabi enakega materialnega prava odločilo diametralno nasprotno ter se pri tem sklicuje na sodbo, U 120/2006 z dne 9.4.2008, s katero je bilo tožbi ugodeno, izpodbijana odločba pa odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek. V posledici te sodbe je po navedbah tožeče stranke bila izdana odločba, da tožeča stranka ni dolžna plačati RTV prispevkov za v tisti zadevi obravnavano obdobje od maja 2004 do oktobra 2004.

Po vpogledu v sodbo, na katero se revident sklicuje (U 120/2006-12), vrhovno sodišče ugotavlja, da se navedena sodba nanaša na plačevanje za drugo časovno obdobje (maj 2004 - oktober 2004), kot pa ga obravnava v tem upravnem sporu izpodbijana odločba (december 2000 - avgust 2000). Posledično je bilo uporabljeno tudi drugo materialno pravo, saj je z dnem 21. 7. 2004 začel veljati (nov) Pravilnik o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov ter o načinu plačevanja prispevka za programe Radiotelevizije Slovenija (Uradni list RS, št. 75/04). Poleg tega je z navedeno sodbo sodišče prve stopnje tožbi ugodilo iz razlogov po 3. točki 1. odstavka 64. člena ZUS-1, torej zaradi kršitev pravil postopka. Pojasnilo je, da izpodbijana odločba ne vsebuje odločilnih razlogov, ki so narekovali odločitev in zato ni mogoče opraviti preizkusa odločitve niti v materialnopravnem in tudi ne v vsebinskem pogledu. Tako se revident ne more sklicevati na navedeno sodbo ter uveljavljati revizijski razlog iz 2. točke, da v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, saj sodišče v sodbi, na katero se revident sklicuje, ni odločalo o tem, ali je revident zavezanec za plačilo prispevka na vseh treh naslovih (M. in L., S.K., ter R., M.) glede na takrat veljavne določbe Zakona o Radioteleviziji Slovenija in Pravilnika, pač pa je tožbi ugodilo iz procesnih razlogov.

Glede na to da revident ni izkazal zatrjevanega pogoja za dovolitev revizije iz 2. odstavka 83. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo.