Supreme Court dismisses appeal because appellant failed to specify the exact monetary value of the contested administrative act.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the appeal filed by the appellant against a final administrative decision. The appellant argued that the value of the contested act exceeded the 20,000 EUR threshold required for appellate review. The court rejected this claim because the appellant merely stated the value exceeded the limit without providing a specific amount or supporting evidence. Consequently, the court held that the appellant failed to meet the burden of proof required to establish the condition for allowing the appeal under the Administrative Dispute Resolution Act.
Legislator headnote
AI generatedArticle 83, paragraph 2, item 1 of the Administrative Dispute Resolution Act; Article 89 of the Administrative Dispute Resolution Act: An appeal is not permitted unless the appellant precisely specifies and substantiates the monetary value of the contested final administrative act, as the burden of proof regarding the conditions for appeal admissibility rests entirely on the appellant.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrže.
[JEDRO]
Revident mora natančno navesti vrednost izpodbijanega dela in to vrednost tudi obrazložiti oziroma izkazati.
[OBRAZLOŽITEV]
Tožeča stranka je zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe dne 21.11.2008 vložila revizijo. Glede dovoljenosti revizije navaja, da vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta presega 20.000,00 EUR.
Revizija ni dovoljena.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) odpravilo odločbo Davčnega urada K. z dne 23.4.2002 (v zvezi z odločbo Ministrstva za finance z dne 19.2.2007) v delu, ki se nanaša na obračun DDV za davčno obdobje maj 2000 in v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek, v ostalem pa je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Z odločbo z dne 19.2.2007 je tožena stranka pritožbi tožeče stranke delno ugodila glede plačila in teka zamudnih obresti ter prvostopno odločbo v točki I.2. izreka odpravila in točki I.3. spremenila, v ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnila.
Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovolitev. Po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3.6.2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.
Tožeča stranka uveljavlja dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Iz navedenega izhaja, da je revizija po tej določbi dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela presega 20.000,00 EUR. Ker je trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije na strani revidenta, bi po presoji vrhovnega sodišča revident moral natančno navesti vrednost izpodbijanega dela in to vrednost tudi obrazložiti oziroma izkazati. Revident pa v reviziji zgolj navaja, da vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta presega 20.000,00 EUR, pri tem pa ne navede konkretno zneska ter ga ne pojasni in ne obrazloži. Ker torej revident ne opredeli in ne pojasni vrednosti v reviziji izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, po presoji vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi niso izkazani pogoji za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
Glede na to da revident ni izkazal zatrjevanega pogoja za dovolitev revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.