Supreme Court dismisses appeal confirming civil court jurisdiction over water supply disputes under Property Law.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the appeal against a first-instance court's decision to transfer a water supply dispute to a general jurisdiction civil court. The appellant argued the transfer was illegal, but the court held that disputes over water supply interruptions fall under the Property Law, which is exclusively within the civil court's domain. Consequently, the Supreme Court affirmed that administrative courts lack jurisdiction for such matters and upheld the transfer of the case to the competent civil court.
Legislator headnote
AI generated1. člen ZPP; 1. odstavek 22. člen ZUS-1: Disputes regarding water supply interruptions constitute property law matters under the Property Law, falling exclusively within the jurisdiction of civil courts of general jurisdiction rather than administrative courts, as judicial protection for constitutional rights is subsidiary.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
[JEDRO]
Spor glede prekinitve oskrbe z vodo je spor iz premoženjskih razmerij po 1. členu ZPP, o katerem odloča sodišče splošne pristojnosti in ne upravno sodišče.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da Upravno sodišče RS ni stvarno pristojno za odločanje (1. točka izreka sklepa) in je zadevo odstopilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani (2. točka izreka sklepa).
V obrazložitvi je sodišče prve stopnje navedlo, da je predmet spora, ki ga je sprožila tožeča stranka, poseg v vodomerno mesto oziroma vodovodni priključek v B., ki stoji na K. trgu in delu S. ceste v L. Po presoji sodišča prve stopnje gre za stvarnopravni oziroma za posestni spor iz civilnopravnega razmerja po 1. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/07-UPB3), o katerem je stvarno pristojno odločati sodišče splošne pristojnosti. Sodišče prve stopnje tudi ni pristojno za odločanje o zatrjevanem posegu v človekove pravice tožeče stranke po 1. odstavku 4. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US), ker je zagotovljeno sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti. O predlogu za izdajo začasne odredbe sodišče prve stopnje ni odločalo, ker je začasna odredba vedno povezana s predmetom spora. Sodišče prve stopnje je v pravnem pouku navedlo, da pritožba zoper sklep ni dovoljena (2. odstavek 82. člena ZUS-1).
Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je pravni pouk v sklepu sodišče prve stopnje napačen, zaradi česar vlaga pritožbo. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje nezakonita. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo, sedaj meritorno odločanje.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožba zoper sklep, s katerim se Upravno sodišče RS izreče za nepristojno in odstopi zadevo pristojnemu sodišču, je dovoljena po določbah 1. odstavka 19. člena, 1. odstavka 23. člena in 1. odstavka 363. člena ZPP, ki se po 1. odstavku 22. člena ZUS-1 primerno uporabljajo v upravnem sporu. Tako je vrhovno sodišče v obravnavani zadevi že odločilo s sklepom, opr. št. I Up 418/2008 z dne 25.9.2008.
V obravnavani zadevi je sporno še vprašanje, ali je za reševanje spora, katerega predmet je prekinitev oskrbe z vodo, pristojno upravno sodišče ali sodišče splošne pristojnosti. Po presoji vrhovnega sodišča je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki se je na podlagi 1. odstavka 19. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 izreklo za nepristojno. Tožeča stranka je namreč sprožila spor iz premoženjskih razmerij po 1. členu ZPP, o katerem odloča civilno sodišče splošne pristojnosti po določbah ZPP in ne upravno sodišče po določbah ZUS-1. Pravilna in zakonita je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki ni odločalo o zatrjevanem posegu v ustavne pravice, saj je sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 zagotovljeno samo subsidiarno. Pristojno okrajno sodišče pa je pristojnost že sprejelo in tožbo poslalo v dopolnitev tožniku. Ker se je sodišče prve stopnje pravilno izreklo za nepristojno za odločanje o zadevi, je pravilna tudi njegova odločitev, da ne odloči o zahtevi za izdajo začasne odredbe, saj bo o tem predlogu moralo odločiti stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.
Vrhovno sodišče je na podlagi določbe 366. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1, ki določa, da se ZPP primerno uporablja tudi za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, uporabilo določbo 76. člena ZUS-1 in zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep.