Supreme Court dismisses appeal as it does not constitute a significant legal issue or depart from established case law.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Glede vprašanja, ki ga tožnik izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje (kdaj mora biti stranki zagotovljena možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki jih prvostopni organ navaja v svoji odločitvi), je vrhovno sodišče že v zadevi U 1451/93 z dne 8.3.1995, sprejelo stališče, da ni kršena pravica stranke do izjave, če je drugostopenjski upravni organ dopolnil postopek tako, da je dal stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Stališče sodišča prve stopnje, da z dopolnitvijo dokaznega postopka na drugi stopnji (predložitev dokazil izbrane kandidatke) in s tem, da je bila v dopolnjenem postopku tožniku dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ni bila kršena tožnikova pravica do izjave v upravnem postopku, ne odstopa od navedene upravno-sodne prakse vrhovnega sodišča.

[OBRAZLOŽITEV]

Zoper pravnomočno sodbo je tožnik dne 19.9.2008 vložil pravočasno revizijo. Glede dovoljenosti revizije navaja, da gre po vsebini za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, saj sodba odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, in sicer, kdaj je pravno pomembni trenutek, ko se lahko izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki jih je organ prve stopnje navedel v svoji odločbi, o tem vprašanju pa v sodni praksi upravnega sodišča ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Navaja, da v času vložitve sodnega varstva ni bilo nobenih dokazil o izpolnjevanju pogojev izbrane kandidatke. Uveljavlja tudi, da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice, saj upravno sodišče ni razveljavilo pogodbe o zaposlitvi za izbrana kandidata, tožnik pa je kljub hudim kršitvam ob delovno mesto, za katerega se je potegoval.

Revizija ni dovoljena.

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US RS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2.4.2008, s katero je tožena stranka potem, ko je dopolnila upravni postopek, zavrnila pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 10-02/2008-5/13 z dne 6.3.2008. Z navedenim sklepom je organ prve stopnje odločil, da se tožnik ne izbere za zasedbo uradniškega delovnega mesta višjega pravosodnega svetovalca na kazenskem oddelku.

Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovolitev. Po ustaljeni upravno sodni praksi vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3.6.2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

Tožnik smiselno uveljavlja dovoljenost revizije po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po določbah ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve gre, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Glede vprašanja, ki ga tožnik izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje (kdaj mora biti stranki zagotovljena možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki jih prvostopni organ navaja v svoji odločitvi), je vrhovno sodišče že v zadevi U 1451/93 z dne 8.3.1995, sprejelo stališče, da ni kršena pravica stranke do izjave, če je drugostopenjski upravni organ dopolnil postopek tako, da je dal stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Stališče sodišča prve stopnje, da z dopolnitvijo dokaznega postopka na drugi stopnji (predložitev dokazil izbrane kandidatke) in s tem, da je bila v dopolnjenem postopku tožniku dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ni bila kršena tožnikova pravica do izjave v upravnem postopku, ne odstopa od navedene upravno-sodne prakse vrhovnega sodišča. Z navedbami, da še v času vložitve tožbe niso bili predloženi dokazi o tem, da izbrana kandidatka izpolnjuje razpisne pogoje, pa tožnik uveljavlja, da naj bi bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje, česar pa v reviziji na podlagi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni mogoče uveljavljati.

Ker torej vprašanje, ki ga tožnik izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, ni vprašanje, ki bi bilo pomembno za odločitev o vsebini zadeve, torej ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, niti ni podan zatrjevani odstop od sodne prakse, po presoji vrhovnega sodišča ni izpolnjen zatrjevani pogoj za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1.

Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Odločitev, ki jo tožnik izpodbija z revizijo, je, da ni bil izbran na delovno mesto, za katerega se je potegoval, zato te okoliščine ne more hkrati uveljavljati kot posledice izpodbijane odločitve. Kolikor pa tožnik zatrjuje, da je zaradi izpodbijane odločitve ostal brez zaposlitve, pa po presoji vrhovnega sodišča ni izkazal, da bi bila brezposelnost posledica prav izpodbijane odločitve. Ker tožnik torej ni izkazal zelo hudih posledic izpodbijane odločitve, niso podani pogoji za dovolitev revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Glede na to, da tožnik ni izkazal nobenega od zatrjevanih pogojev za dovolitev revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.