Supreme Court dismisses appeal claiming deviation from precedent regarding denationalization property restitution scope.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Ker v obsegu, v katerem revident uveljavlja odstop od sodne prakse, postopek, končan z delno odločbo, ni bil obnovljen, ne gre za vprašanja, ki bi bila bistvena za odločitev. Glede na navedeno ni izkazan odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede odločilnega pravnega vprašanja v obravnavani zadevi, zato ni podana zatrjevana podlaga za dovolitev revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

[OBRAZLOŽITEV]

Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka dne 5.4.2007 vložila revizijo. Glede dovoljenosti revizije se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07- sklep US). Navaja, da vrnitev nepremičnine v izmeri 5.857 m2 vsem denacionalizacijskim upravičencem in ne samo njemu, zanj pomeni oškodovanje. Kot odstop od sodne prakse uveljavlja, da naj bi bilo v obravnavani zadevi odločeno o vrnitvi nepremičnine v večji izmeri, kot je bila podržavljena, in določitev upravičencev, saj je bil A.A. v času podržavljenja že mrtev.

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki jo tožnik izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.5.2006, s katero je ta zavrnila pritožbo zoper odločbo Upravne enote Slovenj Gradec z dne 16.6.2004. Z navedeno odločbo je prvostopni organ odločil, da se spremeni delna odločba Upravne enote Slovenj Gradec z dne 30.7.1997, v 1. točki izreka tako, da se pri parc. št. 12 travnik 6 spremeni navedba velikosti te parcele, in sicer od 1 ha 65 arov 18 m2 velikost parc. št. 25 (ki je sedaj pripisana k vl. št. 55 k.o...) na 1 ha 58 arov 66 m2, v 2. točki izreka pa tako, da ta odločba nadomesti delno odločbo z dne 30.7.1997 tako, da se citirana odločba v delu 1. točke izreka glede velikosti parc. št. 25 razveljavi. V 3. točki izreka je odločil, da preostalem ostane delna odločba z dne 30.7.1997 v veljavi, o stroških pa bo odločeno s posebnim sklepom.

Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovolitev. Po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3.6.2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Revident uveljavlja, da izpodbijana odločitev odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede dveh vprašanj, in sicer, ali je v denacionalizacijskem postopku dopustno vračanje premoženja, ki ni bilo podržavljeno, in koga je šteti kot denacionalizacijskega upravičenca. Nobeno od navedenih vprašanj pa po presoji vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi ne pomeni vprašanja, ki je bistveno za odločitev. V obravnavani zadevi gre za odločitev v obnovljenem postopku. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila obnova postopka dovoljena iz razloga, ker je parcela 25, ki je bila vrnjena v naravi v izmeri 1 ha 65 arov 18 m2, deloma struga potoka, vodotoki pa predstavljajo javno dobro in zato v skladu z določbami Zakona o denacionalizaciji ne morejo biti predmet vračanja. Dovolitev obnove se torej ni nanašala ne na vprašanje, koga je šteti za denacionalizacijskega upravičenca, niti na vprašanje, ali je bila v postopku denacionalizacije vrnjeno premoženje, ki ni bilo podržavljeno. Ker torej v obsegu, v katerem revident uveljavlja odstop od sodne prakse, postopek končan z delno odločbo z dne 30.7.1997, ni bil obnovljen, ne gre za vprašanja, ki bi bila bistvena za odločitev v obravnavanem primeru. Glede na navedeno ni izkazan odstop od sodne prakse vrhovnega sodišča glede odločilnega pravnega vprašanja v obravnavani zadevi, zato ni podana zatrjevana podlaga za dovolitev revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Po presoji vrhovnega sodišča pa v obravnavani zadevi tudi po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revizije ni mogoče dovoliti. Po tej določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revident kot hude posledice zatrjuje prikrajšanje, ki naj bi mu nastalo, ker so nepremičnine v izmeri 5.857 m2 namesto njemu vrnjene vsem denacionalizacijskim upravičencem. Ker vrnitev nepremičnin v navedenem obsegu ni bila predmet odločanja v obnovljenem postopku, ne gre za posledice izpodbijane odločitve, zato niso izkazani pogoji za dovolitev revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Glede na to da revident ni izkazal nobenega od zatrjevanih pogojev za dovolitev revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.