Supreme Court rejects review of administrative appeal regarding property removal not involving monetary claims.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

V obravnavani zadevi ne gre za spor, v katerem je pravica oziroma obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, saj gre za spor o odstranitvi objekta, zato dovolitev revizije po 1. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 ne pride v poštev. Za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (2. točka 2. odstavka 83. člena ZUS-1) gre po presoji revizijskega sodišča praviloma, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse. Po ustaljeni sodni praksi revizijskega sodišča pa mora revident v svoji vlogi natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

[OBRAZLOŽITEV]

Zoper prvostopenjsko sodbo je tožena stranka po odvetniku, dne 27.6.2008 vložila pravočasno revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s tem, da vrednost izpodbijanega upravnega akta presega znesek 20.000,00 EUR, da gre po vsebini za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ter da odločba upravnega sodišča odstopa od prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev oziroma vrhovno sodišče o tem še ni odločalo.

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki se izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi 1. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS št. 105/06 in 26/07 – sklep US RS) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo Občinskega inšpektorata Mestne občine A. z dne 9.5.2008, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da v roku pet dni po preteku odstopnega roka od najemne pogodbe z dne 8.4.2004, sklenjene med Mestno občino A. in Zadrugo B. z.o.o., z zemljišča parc. št. 22/2 k.o. ..., v lasti Mestne občine A., odstrani postavljeni gostinski objekt s pripadajočo gostinsko opremo, saj se po poteku odpovednega roka šteje, da je vse prej navedeno postavljeno brez dovoljenja pristojnega občinskega upravnega organa. Tožena stranka je z odločbo z dne 30.5.2008, zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper zgoraj navedeno odločbo.

Po 2. odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovolitev. Po ustaljeni upravno - sodni praksi vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up 858/08 z dne 3.6.2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 1. in 2. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1.

Po določbi 1. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Iz navedenega izhaja, da je revizija po navedeni določbi dovoljena le, če gre za zadeve, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega 20.000 EUR. V obravnavani zadevi ne gre za spor, v katerem je pravica oziroma obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, saj gre za spor o odstranitvi objekta, zato dovolitev revizije po določbi 1. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1 ne pride v poštev.

Po določbi 2. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča grede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju gre po presoji revizijskega sodišča, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse. Po ustaljeni upravno - sodni praksi revizijskega sodišča pa mora revident v svoji vlogi natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Tožena stranka zatrjuje, da se pomembno pravno vprašanje nanaša na odvzem pristojnosti občini glede urejanja javnih cest in drugih javnih površin, ki jo le-ta ima na podlagi 21. člena Zakona o lokalni samoupravi, s tem ko je sodišče prve stopnje odpravilo odločbo Mestne občine A. Iz sodbe prvostopenjskega sodišča izhaja, da je sodišče odpravilo odločbo Mestne občine A. iz razloga, ker gre v obravnavani zadevi za civilno pravni odnos med Mestno občino A. in Zadrugo B z.o.o., ki sta sklenili pogodbo, s katero sta določili kako, pod kakšnimi pogoji in v kakšnem obdobju lahko Zadruga uporablja parcelo ter pod kakšnimi pogoji se lahko pogodba predčasno razdre. Gre torej za vprašanje, ali je pristojno za odločanje o sporu med strankami redno sodišče ali inšpektorat, o čemer pa obstaja obsežna pravna praksa, zato vprašanje, ki ga izpostavlja revidentka, ni pomembno pravno vprašanje v tem postopku. Poleg tega revidentka niti ne navaja odločb vrhovnega sodišča, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala. Glede na navedeno po presoji vrhovnega sodišča revidentka ni izpolnila trditvenega in dokaznega bremena o obstoju pogojev za dovolitev revizije po 2. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče RS revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.