Customs duty calculation procedural basis determines relevance of arguments in administrative review proceedings.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

V primeru, ko carinski organ za obračun carinskega dolga kot pravno podlago uporabi določbe o obnovi postopka po ZUP, so nerelevantne navedbe o naknadnem obračunu carinskega dolga po CZ oziroma obratno – ko carinski organ uporabi določbe o naknadnem obračunu carinskega dolga po CZ, so nerelevantne navedbe, ki se nanašajo na obnovo postopka po ZUP.

[OBRAZLOŽITEV]

Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka dne 6.8.2008 po odvetniku vložila revizijo. Dovoljenost revizije utemeljuje z 2. točko 2. odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US).

Revizija ni dovoljena.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Carinskega urada L. z dne 23.10.2006, v zvezi z odločbo Ministrstva za finance RS z dne 26.7.2007. Prvostopenjski organ je revidentu v obnovljenem postopku carinjenja naložil v plačilo znesek, ki predstavlja razliko med obračunom carine po preferencialni in redni stopnji, in sicer za blago, uvoženo po carinski deklaraciji z dne 22.6.1999. Ugotovil je namreč, da potrdilo o poreklu EUR.1, ki je podlaga za preferencialno carinsko obravnavo, ni bilo verodostojno, zaradi česar je bil podan obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-UPB2; Uradni list RS, št. 24/06).

Po 2. odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od pogojev za njeno dovolitev, pri čemer je po ustaljeni upravno sodni praksi vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svojem sklepu, št. Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008 (Uradni list RS, št. 62/08), ugotovilo, da to stališče vrhovnega sodišča ni v nasprotju z Ustavo RS.

Revident zatrjuje neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje, saj naj bi ob enakih dejanskih stanjih arbitrarno uporabljalo določbe ZUP o obnovi postopka in določbe Carinskega zakona (CZ, Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, 59/02, 110/02 in 62/06 – sklep US) o naknadnem obračunu carinskega dolga. O tem vprašanju je vrhovno sodišče že večkrat zavzelo enako stališče (npr. zadeve X Ips 329/2006, X Ips 330/2006, X Ips 917/2006, X Ips 918/2006, X Ips 394/2007), od katerega izpodbijana sodba ne odstopa in zato ni mogoče govoriti o neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje. V zadevah, na katere se v reviziji sklicuje tožeča stranka, in v obravnavani zadevi je sicer šlo za podobne dejanske situacije, ko je bilo treba carinski dolg obračunati po sprostitvi blaga v prost promet, obenem pa za različne pravne situacije. V primeru, ko carinski organ za obračun carinskega dolga kot pravno podlago uporabi določbe o obnovi postopka po ZUP, so nerelevantne navedbe o naknadnem obračunu carinskega dolga po CZ, oziroma obratno – ko carinski organ uporabi določbe o naknadnem obračunu carinskega dolga po CZ, so nerelevantne navedbe, ki se nanašajo na obnovo postopka po ZUP. Kljub podobnim dejanskim situacijam je torej ključno zgolj to, da je bila pravna podlaga za obračun carinskega dolga uporabljena v skladu z zakonom, v katerem je urejena.

Ker ni podana neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje v smislu 2. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1, po presoji vrhovnega sodišča niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije, zato je vrhovno sodišče revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo.

V skladu z določilom 1. odstavka 154. člena in 1. odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/07-UPB3 in 45/08) v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 revident sam nosi stroške revizijskega postopka.