Supreme Court dismisses appeal as non-essential legal issue due to established precedent on customs debt calculation.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve gre, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. V obravnavanem primeru je vsebina zadeve vprašanje, ali carinski dolg obračunati v skladu z določbami o naknadnem obračunu carine po CZ ali na podlagi določb o obnovi postopka po ZUP. O tem vprašanju pa je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo enako stališče, od katerega izpodbijana sodba ne odstopa.

[OBRAZLOŽITEV]

Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je revidentka dne 26.5.2008 po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US).

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki jo tožeča stranka izpodbija z revizijo, je prvostopenjsko sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo revidentke zoper odločbo Ministrstva ... z dne 8.5.2006, v zvezi z odločbo Carinskega urada L. z dne 15.1.2003. Z navedeno odločbo je prvostopenjski carinski organ revidentki in deklarantu solidarno naložil doplačilo naknadno ugotovljenega carinskega dolga za blago, sproščeno v prost promet po carinski deklaraciji z dne 29.11.2000, v višini 488.918,00 SIT na podlagi c točke 1. odstavka 154. člena Carinskega zakona (CZ; Uradni list RS, št. 1/95, 28/95 in 32/99), saj je bilo pri naknadnem preverjanju deklaracije (62. člen CZ) ugotovljeno, da sta bila carina in davek na dodano vrednost (DDV) obračunana v prenizkem znesku, saj davčno osnovo nista bili všteti trošarina in carina (36. člen Pravilnika o izvajanju davka na dodano vrednost – Uradni list RS, št. 4/99, 45/99, 59/99 in 110/99).

Po 2. odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od pogojev za njeno dovolitev, pri čemer je po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. O ustavnosti tega stališča se je izreklo tudi Ustavno sodišče RS, ki je v sklepu, Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da to stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

Po 2. točki 2. odstavka 83. člena je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Revidentka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja problem, da je državna podsekretarka V.Ž. podpisala odločbo druge stopnje s pooblastilom ministra za ... dr. D.M. z dne 10.1.2003, ki pa v času odločanja v carinskem postopku na drugi stopnji ni bil več minister. Nova vlada Republike Slovenije je zaprisegla dne 3.12.2004 in je bil obenem imenovan nov minister za ... dr. A.B. Meni, da pooblastilo državne podsekretarke ne izhaja iz zakona, temveč od osebe. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00) v 28. do 32. členu pooblašča za odločanje v upravnem postopku zgolj predstojnika organa. Zatrjuje neenotno sodno prakso upravnega sodišča glede uporabe določb ZUP o obnovi postopka v razmerju do naknadnega obračuna carinskega dolga po CZ in v zvezi s tem odstop od sodne prakse vrhovnega sodišča.

Po presoji Vrhovnega sodišča RS je pomembnost pravnega vprašanja po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve gre, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, ali če bi bilo to pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve.

V obravnavanem primeru je vsebina zadeve vprašanje, ali carinski dolg obračunati v skladu z določbami o naknadnem obračunom carine po CZ (kot v obravnavani zadevi) ali na podlagi določb o obnovi postopka po ZUP. O tem vprašanju pa je vrhovno sodišče že večkrat zavzelo enako stališče (opr. št. X Ips 329/2006, X Ips 330/2006, X Ips 917/2006, X Ips 918/2006), od katerega izpodbijana sodba ne odstopa, zato ni podan zatrjevani odstop od sodne prakse vrhovnega sodišča. Od tega stališča pa prav tako ne odstopa sodna praksa upravnega sodišča (opr. št. U 1710/2003 in ostale). Vprašanje, ki ga tožeče stranka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje (pooblastilo državne podsekretarke) in ga navaja zgolj kot razlog za dovoljenost revizije, zato ni pomembno pravno vprašanje in je le stransko vprašanje v tej zadevi. Poleg tega je sodna praksa prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem vprašanjem enotna (opr. št. U 1533/2005 z dne 6.11.2006, opr. št. U 469/2005 z dne 25.9.2006, opr. št. U 2001/2005 z dne 16.4.2007, opr. št. U 1199/2006 z dne 18.06.2007 in druge), kar kaže na jasen pravni položaj in od odločitve vrhovnega sodišča glede tega vprašanja ni mogoče pričakovati razvoja prava oziroma poenotenja sodne prakse. Vrhovno sodišče pa se glede tega stranskega vprašanja v celoti strinja s prvostopenjskim sodiščem, ki v izpodbijani sodbi navaja, da pooblastilo ministra za odločanje ni vezano na njegov mandat in da je imela imenovana državna podsekretarka veljavno pooblastilo za odločanje v upravnem postopku po določbi 2. odstavka 28. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00).

Ker vprašanje, ki ga revidentka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, ni vprašanje, ki bi bilo pomembno za odločitev o vsebini zadeve, torej ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1, niti ni podan zatrjevani odstop od sodne prakse, po presoji vrhovnega sodišča ni izpolnjen zatrjevani pogoj za dovoljenost revizije. Zato je vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.