Appeal dismissed; plaintiff failed to prove irreparable harm for interim relief despite constitutional rights claims.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Tožnik zmotno meni, da je sprožil upravni spor po 4. členu ZUS-1, ker naj ne bi imel drugega sodnega varstva zoper posege upravnih organov v njegove ustavne pravice. Tožnik je vložil tožbo zaradi izpodbijanja odločbe Upravne enote ..., torej je sprožil upravni spor po 2. členu ZUS-1, po katerem sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Zoper dokončno odločbo Upravne enote ... pa je dopusten upravni spor, torej je tožniku zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero bi se odložila izvršitev odločbe Upravne enote ... z dne 19.2.2008 (v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 21.4.2008). Z navedeno odločbo je Upravna enota ... obremenila lastninsko pravico tožnika na njegovih zemljiščih parc. št. 13 in 15 k.o... s trajno služnostjo v javno korist za postavitev visokonapetostnega daljnovoda, v korist vsakokratnega lastnika zemljišča parc. št. 28 k.o...

Po presoji sodišča prve stopnje tožniku z omejitvijo lastniških upravičenj ne more nastati težko popravljiva škoda v smislu določbe 2. odstavka 32. člena ZUS-1, saj lahko zaradi obremenitve svoje nepremičnine s trajno služnostjo uveljavlja odškodnino. Tožbene navedbe, da bo zaradi kršitve izpodbijane odločbe ogroženo njegovo zdravje, je sodišče zavrnilo, saj teh trditev z ničemer ni dokazoval, pač pa je le na splošno citiral določbe Uredbe o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju. Poleg tega pa mora biti težko popravljiva škoda verjetno izkazana v času izdaje izpodbijane odločbe, tožnik pa v zahtevi navaja, da novega daljnovoda sploh še ni mogoče graditi in zato lastninska pravica na njegovi nepremičnini dejansko še ni obremenjena s služnostjo. Glede posega v ustavno pravico do zasebne lastnine je sodišče presodilo, da so te navedbe le pavšalne, pa tudi sicer upravnega akta tožnik ne izpodbija iz razlogov iz 1. odstavka 4. člena ZUS-1. Tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe je podal v skladu z 32. členom ZUS-1 in ne v skladu z 2. oziroma 3. odstavkom 66. člena ZUS-1.

V pritožbi tožnik uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep odpravi in zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi ter naloži toženi stranki v plačilo stroške postopka. Uvodoma se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je treba pri odločanju o začasni odredbi uporabiti restriktiven pristop, vendar pa je treba ustavne pravice razlagati ekstenzivno in pri zahtevi za izdajo začasne odredbe upoštevati tudi to, ali bo sodbo v primeru pritožnikovega uspeha sploh možno izvršiti. Ne strinja se z očitkom sodišča, da nastanka in vrste škode ni obrazložil, saj iz njegove zahteve jasno izhaja, da izdajo začasne odredbe utemeljuje na obilici kršitev ustavnih pravic (do enakosti pred zakonom, pravici do zdravega življenjskega okolja ter do zasebne lastnine). Vsakršen poseg v ustavno pravico, ki je po svoji višini denarno neocenljiva, je težko popravljiv, če ne kar nenadomestljiv. Načelo enakosti zahteva enako obravnavo tistih, ki so v enakem položaju, kar pa v konkretnem primeru ni, saj je v zadevi soseda F.C. bilo v upravnem postopku odločeno drugače. Nastanek težko popravljive škode izrecno potrjuje tudi dejstvo, da se tožnikove nepremičnine nahajajo znotraj območja, za katerega velja I. stopnja varstva pred sevanjem, kot to določa Uredba o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju (Uredba o EMS). Postavitev visokonapetostnega daljnovoda bi seveda pomenila kršitev tožnikove pravice do zdravega življenjskega okolja. Ne strinja se nadalje z oceno sodišča, da z odločbo ni poseženo v njegovo pravico do zasebne lastnine. Vsem kršitvam ustavnih pravic bi se izognili z vkopom daljnovoda, kot je bilo to na določenih delih trase že storjeno.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik ni izkazal pogoja za izdajo začasne odredbe po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Po navedeni določbi sodišče lahko odloži izvršitev v upravnem sporu izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Težko popravljiva škoda mora biti resna in mora groziti tožniku samemu. Tožnik sicer zatrjuje, da bo z obremenitvijo njegove lastninske pravice na nepremičninah poseženo v njegove človekove pravice, kar naj bi bila težko popravljiva škoda. Poseg v lastninsko pravico na nepremičnini, ki je namenjen javni koristi, je predmet odločanja o glavni stvari in ga zato tožnik ne more uveljavljati hkrati kot težko popravljivo škodo.

Tožnik zahteva odložitev izvršitve izpodbijane odločbe tudi z razlogi škodljivih vplivov daljnovoda na okolje, kar naj bi predstavljalo poseg v njegovo človekovo pravico do zdravega okolja. Po presoji pritožbenega sodišča teh zatrjevanih bodočih morebitnih vplivov tožnik ne more uveljavljati kot težko popravljivo škodo v tem postopku, saj taka škoda niti najmanj verjetno ne more nastati oziroma groziti tožniku v postopku obremenitve njegovih nepremičnin v zemljiški knjigi v javno korist.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbene ugovore kot neutemeljene. Tožnik zmotno meni, da je sprožil upravni spor po 4. členu ZUS-1, ker naj ne bi imel drugega sodnega varstva zoper posege upravnih organov v njegove ustavne pravice. Tožnik je vložil tožbo zaradi izpodbijanja odločbe Upravne enote ..., torej je sprožil upravni spor po 2. členu ZUS-1, po katerem sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Zoper dokončno odločbo Upravne enote ... pa je dopusten upravni spor, torej je tožniku zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. To mu je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena v zvezi z 82. členom in 32. členom ZUS-1 zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep.