Legislator Case Law & Legislation
Sklep I Up 362/2008 ECLI:SI:VSRS:2008:I.UP.362.2008 AI generated

Appeal dismissed; applicant must prove irreparable harm for interim orders under administrative procedure law.

Case Number Sklep I Up 362/2008
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court dismissed the appeal, upholding the first-instance court's rejection of the applicant's request for an interim order. The applicant argued that a violation of constitutional rights automatically constituted irreparable harm without needing specific proof. The court ruled that such a violation does not automatically create irreparable harm and the applicant failed to concretize the extent and value of the alleged damage. Consequently, the court confirmed the lower court's decision based on the statutory requirement to demonstrate irreparable harm for interim measures.

Legislator headnote

AI generated

3. odstavek 66. člen ZUS-1; 32. člen ZUS-1: An applicant for an interim order issued ex officio must concretely prove irreparable harm; a violation of constitutional rights alone does not constitute such harm.

Keywords

AI generated
interim order ex officio irreparable harm requirement administrative procedure law constitutional rights violation procedural burden of proof ZUS-1 interim relief automatic harm presumption

Cited Legislation

AI generated
3. odstavek 66. člen ZUS-1
32. člen ZUS-1
člena ZUS-1 ne more predlagati, ker gre za začasno odredbo, ki jo sodišče lahko izda po uradni dolžnosti, če ugotovi, da obstojajo pogoji, ki jih določa 32. člen ZUS-1.
2. odstavek 32. člen ZUS-1
76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1
40. člen ZUS-1
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da stranka izdaje začasne odredbe po 3. odstavku 66. člena ZUS-1 ne more predlagati, ker gre za začasno odredbo, ki jo sodišče lahko izda po uradni dolžnosti, če ugotovi, da obstojajo pogoji, ki jih določa 32. člen ZUS-1. Zato je šteti predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe kot predlog za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1. Za izdajo začasne odredbe po tej zakonski določbi pa mora predlagatelj izkazati težko popravljivo škodo. Tudi v primeru posega v ustavne pravice težko popravljive škode mora predlagatelj začasne odredbe težko popravljivost škode zatrjevati, konkretizirati in določno opredeliti. Vsak poseg v ustavno pravico še ne pomeni sam po sebi nastanka težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1 in se ta škoda pri presoji utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe ne predpostavlja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero se naj Komisiji za preprečevanje korupcije do pravnomočne odločitve v upravnem sporu naloži, da iz svoje spletne strani v roku 6-ih ur od prejema sklepa odstrani sporno načelno mnenje in da se ji do pravnomočne odločitve v upravnem sporu prepove na kakršenkoli način drugim osebam predstavljati ali posredovati načelno mnenje z dne 18.1.2008.

V razlogih izpodbijanega sklepa je sodišče navedlo, da začasno odredbo po 3. odstavku 66. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1 – Uradni list RS, št. 105/07), kot je predlagala tožeča stranka, sodišče lahko izda le po uradni dolžnosti, ob izpolnjevanju pogojev iz 32. člena ZUS-1. Zato je predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe štelo kot predlog za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1. Navedlo je zakonsko podlago, na podlagi katere je možna izdaja začasne odredbe in presodilo, da z zatrjevanjem v tožbi in predlogu tožeča stranka škode, ki naj bi ji nastala s spornim načelnim mnenjem ni konkretizirala, saj ni navedla niti obsega niti višine le-te. Izkazanost težko popravljive škode je pogoj za izdajo začasne odredbe (2. odstavek 32. člena ZUS-1). Tožeča stranka tudi ne zatrjuje, da bi predsednik komisije po objavah v januarju mesecu tega leta veljavnosti dodatno pojasnjeval vsebino načelnega mnenja in ne navaja, v čem je v času od vložitve tožbe nastala težko popravljiva škoda, saj je od objave mnenja preteklo že 6 mesecev.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, ker je presojalo predlog za izdajo začasne odredbe po pogojih, ki jih določa 2. odstavek 32. člena ZUS-1. Izdajo začasne odredbe je predlagal po določbi 3. odstavka 66. člena in je predpostavljal, da jo bo sodišče prve stopnje izdalo, če o zadevi ne bo odločilo brez odlašanja v skladu z določbo 2. odstavka 66. člena ZUS-1. Pri izdaji začasne odredbe po uradni dolžnosti, po mnenju pritožbe, sodišče ne presoja obsega in višine škode, temveč le obstoj verjetnosti, ali je bilo glede na navedbe v tožbi nezakonito poseženo v človekove pravice in če ta poseg še vedno traja. Zato je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu in napačno uporabilo določbo 3. odstavka 66. člena ZUS-1. To kršitev je storilo sodišče tudi s tem, ko je napačno štelo predlog za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 in je pri tem prekršilo določbo 40. člena ZUS-1. Zato tožeča stranka predlaga ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da stranka izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 66. člena ZUS-1 ne more predlagati, ker gre za začasno odredbo, ki jo sodišče lahko izda po uradni dolžnosti, če ugotovi, da obstojajo pogoji, ki jih določa 32. člen ZUS-1. Zato je pravilno stališče, da je šteti predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, kot predlog za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1. Za izdajo začasne odredbe po tej zakonski določbi pa mora predlagatelj izkazati težko popravljivo škodo. Zato ni pravilno stališče pritožbe, da v primeru posega v ustavne pravice težko popravljive škode ni treba zatrjevati in ne izkazati. Vsak poseg v ustavno pravico še ne pomeni sam po sebi nastanka težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1 in se ta škoda pri presoji utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe ne predpostavlja, kot to smiselno utemeljuje pritožba. Obstoj škode in njeno težko popravljivost mora predlagatelj začasne odredbe konkretizirati in določno opredeliti, tega pa tožnik ni storil, kar sam priznava v pritožbi. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pravilno so bile uporabljene določbe ZUS-1 in izpodbijani sklep ni obremenjen z bistveno kršitvijo postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep.