Supreme Court dismisses administrative appeal for lack of specific legal grounds and failure to prove non-uniform practice.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je tako trditveno kot dokazno breme za dokazovanje izpolnjenosti pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče uvesti niti voditi. Revident v reviziji ni revizijskemu sodišču ponudil nobene konkretne in določne trditve o tem, katere okoliščine so podane, da bi bila revizija dovoljena po 2. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 (pomembno pravno vprašanje, odstop od sodne prakse), ampak le pavšalno zatrjuje, da o tem vprašanju ni enotne prakse in stališča Vrhovnega sodišča, ne da bi pojasnil, katero je to pravno vprašanje in v katerem primeru je bilo stališče Vrhovnega sodišča drugačno.

[OBRAZLOŽITEV]

Zoper sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. U 1321/2006-10 z dne 6.2.2007 je tožnik 6.4.2007 vložil revizijo. Navaja, da so za revizijo izpolnjeni procesni pogoji, ker vrednost spornega predmeta presega 20.000 EUR, prav tako pa o tem vprašanju ni enotne sodne prakse in stališča Vrhovnega sodišča RS.

Revizija ni dovoljena.

Z navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje, ki jo revident izpodbija, je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US), kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi Ministrstva ... dne 25.4.2006. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikov predlog za izdajo dopolnilne odločbe o denacionalizaciji.

V skladu z določbo 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena: če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost strank izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR; če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo; če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu zelo hude posledice za stranko.

V obravnavani zadevi pravica oziroma obveznost stranke pri izpodbijanem delu dokončnega upravnega akta ni izražena v denarni vrednosti, zato določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (vrednostni pogoj), v tem primeru ne pride v poštev. Revident v reviziji ne zatrjuje konkretno in določno, katere okoliščine so podane, da bi bila lahko revizija dovoljena po 2. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 (pomembno pravno vprašanje, odstop od sodne prakse), revizijskega razloga po 3. točki navedene odločbe ZUS-1 pa niti ne zatrjuje.

Po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je tako trditveno kot dokazno breme za dokazovanje izpolnjenosti pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče uvesti niti voditi. Revident v reviziji ni revizijskemu sodišču ponudil nobene konkretne in določne trditve o tem, katere okoliščine so podane, da bi bila revizija dovoljena po 2. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 (pomembno pravno vprašanje, odstop od sodne prakse), ampak le pavšalno zatrjuje, da o tem vprašanju ni enotne prakse in stališča vrhovnega sodišča, ne da bi pojasnil katero je to pravno vprašanje in v katerem primeru je bilo stališče vrhovnega sodišča drugačno.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi določbe 89. člena ZUS-1.