Appeal dismissed; restriction order valid even if court ignored second ground for travel restriction.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Dokazovanje identitete prosilca za mednarodno zaščito in dokazovanje suma zlorabe postopka lahko trajajo različno dolgo, izrek ukrepa omejitve gibanja pa je omejen do ugotovitve identitete oziroma do ugotovitve obstoja oziroma neobstoja suma zlorabe postopka, ne sme pa trajati več kot tri mesece. Prav zato bi se sodišče moralo opredeliti tudi do drugega razloga (suma zlorabe postopka), na podlagi katerega je tožena stranka prav tako utemeljila svoj ukrep omejitve gibanja, kljub temu da za odreditev omejitve gibanja prosilcu za mednarodno zaščito zadostuje že eden od razlogov, navedenih v 51. členu ZMZ. Čeprav tega ni storilo, je pa potrdilo prvi razlog za omejitev gibanja, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikove tožbe kljub temu pravilna in zakonita.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 4. odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) v zvezi s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrnilo tožbo tožnika zoper sklep tožene stranke z dne 29.5.2008, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je s sklepom, ki je predmet tega upravnega spora, tožniku začasno omejila gibanje na prostore Oddelka za omejitev gibanja Azilnega doma do prenehanja razlogov oziroma do pravnomočno končanega postopka za pridobitev mednarodne zaščite, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od 28.5.2008 do 29.8.2008. Svojo odločitev je oprla na določbi 1. in 2. alineje 51. člena v zvezi s 4. alinejo 55. člena ZMZ.

Sodišče prve stopnje je opravilo glavno obravnavo, zaslišalo tožnika in vpogledalo v upravni spis tožene stranke. Presodilo je, da tožena stranka v obravnavani zadevi ni prekoračila meje prostega preudarka, niti ni diskrecijskega pooblastila iz 1. alineje 1. odstavka 51. člena uporabila na način, ki naj ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen. Tožena stranka je v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine, ki omogočajo preizkus izpodbijanega sklepa. Nadalje je presodilo, da je ugotovitev istovetnosti prosilca za nadaljevanje postopka bistvenega pomena. V primeru, ko ta ne razpolaga z dokumenti, s katerimi bi lahko izkazal svojo identiteto, kot je to v obravnavanem primeru, je treba pravilno ugotoviti identiteto z drugimi dokaznimi sredstvi. Takšno ugotavljanje traja določen čas in je zato začasna omejitev gibanja pravilno odrejena. Glede na to, da je tožena stranka utemeljila ukrep omejitve gibanja tudi z razlogi, določenimi v 4. alineji 55. člena ZMZ, pa je sodišče presodilo, da obstaja razlog za omejitev gibanja že po 1. alineji 1. odstavka 51. člena ZMZ. Drugega razloga (suma zlorabe postopka), na katerem temelji odločitev tožene stranke, pa kot nepotrebnega ni presojalo, saj po stališču sodišča prve stopnje zadostuje že en izmed razlogov za omejitev gibanja, določenega v 55. členu ZMZ.

Tožnik je v svoji pritožbi uveljavljal vse pritožbene razloge in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi v celoti. V pritožbi poudarja, da je bil prisiljen pobegniti iz matične države, saj ga je oblast preganjala, ker je sodeloval v kurdskimi uporniki. Vojaki in policisti so ga zapirali in pretepali ter mučili. Namesto, da bi ga policija zaščitila, ga je preganjala.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena, vendar iz razlogov, ki jih podaja pritožbeno sodišče v tej sodbi.

Prosilcu za mednarodna zaščito se lahko začasno omeji gibanje po 1. alineji 1. odstavka 51. člena ZMZ, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca; po 2. alineji 1. odstavka 51. člena ZMZ pa zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, zlasti iz razlogov iz 4. do 10., 12., 15. in 16. alineje 55. člena ZMZ.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in utemeljena na zakonu. Pravilno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da za odreditev omejitve gibanja prosilcu za mednarodno zaščito zadostuje že eden od razlogov, navedenih v 51. členu ZMZ. Kljub temu pa je po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno izrekla omejitev gibanja tožniku tako iz razloga ugotavljanja istovetnosti, kot tudi iz razloga obstoja suma zlorabe postopka mednarodne zaščite. Istovetnost prosilca se lahko dokazuje z vsemi sredstvi, ki dokazujejo pravilno istovetnost prosilca za mednarodno zaščito. Prav tako se lahko sum zlorabe postopka za pridobitev mednarodne zaščite oziroma ovrženje takega suma dokazuje z različnimi dokazi. Dokazovanje identitete prosilca za mednarodno zaščito in dokazovanje suma zlorabe postopka pa lahko trajajo različno dolgo, izrek ukrepa omejitve gibanja pa je seveda omejen do ugotovitve identitete oziroma do ugotovitve obstoja oziroma neobstoja suma zlorabe postopka, ne sme pa trajati več kot tri mesece. Prav zato bi se sodišče moralo opredeliti tudi do drugega razloga (suma zlorabe postopka), na podlagi katerega je tožena stranka prav tako utemeljila svoj ukrep omejitve gibanja. Čeprav tega ni storilo, je pa potrdilo prvi razlog za omejitev gibanja, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikove tožbe kljub temu pravilna in zakonita.

Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do razloga suma zlorabe postopka za omejitev gibanja, je to storilo pritožbeno sodišče. Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru obstoji sum zlorabe postopka za pridobitev mednarodne zaščite, saj tožnik ni zadovoljivo obrazložil razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Prav tako ni obrazložil dejstva, da je kljub zatrjevanemu preganjanju, zaradi tega ker naj bi njegov oče zapustil Turčijo pred 16 ali 17 leti, kljub temu lahko odšel iz Turčije z veljavnim potnim listom, in sicer z letalom. Tožena stranka je zato pravilno ugotovila obstoj suma zlorabe postopka. Pri izreku ukrepa omejitve gibanja pa nadalje po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ni prekoračilo meje prostega preudarka, prosti preudarek pa je bil tudi izrečen v skladu z namenom zakona. Zato je po presoji pritožbenega sodišča odločitev tožene stranke, da se tožniku omeji gibanje tudi iz razloga 4. alineje 55. člena ZMZ pravilna in utemeljena na zakonu.

Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.