Slovenian Supreme Court dismisses appeal for lack of legal deviation and severe consequences under Administrative Dispute Law.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Stališče sodišča prve stopnje, da revident, upoštevajoč njegovo starost v relevantnem času in s tem povezano sposobnost tvoriti svojo voljo in ravnanja kljub njegovi mladoletnosti, nosi breme izpodbijanja domneve svoje nelojalnosti, po presoji vrhovnega sodišča ne odstopa od stališča, ki ga je glede izpodbijanja nelojalnosti mladoletnih oseb Ustavno sodišče sprejelo v nedavnih odločbah Up 2950/07 z dne 13.3.2008 in Up 3303/07 z dne 13.3.2008.

[OBRAZLOŽITEV]

Zoper pravnomočno sodbo je tožnik dne 14.5.2008 vložil revizijo. Glede dovoljenosti revizije navaja, da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse in stališč Ustavnega sodišča RS glede izpodbijanja domneve nelojalnosti iz drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu DFJ oziroma FLRJ in da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice.

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki jo tožnik izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in št. 26/07- sklep US) zavrnilo tožbo zoper odločbo Upravne enote Kočevje z dne 5.9.2006, ki je postala dokončna z odločbo tožene stranke z dne 12.12.2007. Tožena stranka je s svojo odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper prvostopno odločbo, s katero je prvostopni organ ugotovil, da se V.N.M. po predpisih o državljanstvu, ki so veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28.8.1945 ni štel za jugoslovanskega državljana, ter da se od 25.6.1991 dalje ni štel za državljana Republike Slovenije.

Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden tam navedenih pogojev za njeno dovolitev. Po presoji vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti.

Revident se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

Revident zatrjuje, da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse in stališč ustavnega sodišča, in sicer glede pravnega vprašanja izpodbijanja domneve nelojalnosti iz drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46, ZDrž), ne pove pa, v čem naj bi bil zatrjevani odstop od stališč ustavnega sodišča glede tega vprašanja.

Kolikor revident s tem meri na pravno vprašanje izpodbijanja domneve nelojalnosti za mladoletno osebo, kar je bilo sicer bistveno vprašanje za odločitev sodišča prve stopnje, po presoji vrhovnega sodišča stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi ne odstopa od stališč ustavnega sodišča. Sodišče prve stopnje se namreč sklicuje na stališča ustavnega sodišča, sprejeto v odločbah, št. Up 2/02 z dne 28.2.2002, Up 525/04 z dne 9.12.2004, Up 293/01 z dne 10.1.2002 in Up 461/01 z dne 10.1.2002, da se domneva nelojalnosti staršev ne more raztezati na mladoletnega otroka, ki mora glede na starost imeti možnost izpodbijati domnevo nelojalnosti samostojno, ne glede na prednike. Tudi revident sam navaja, da se strinja s takšnim stališčem, in ne zatrjuje, da bi takšno stališče odstopalo od ustaljene ustavnosodne prakse.

Stališče sodišča prve stopnje, da revident, upoštevajoč njegovo starost v relevantnem času in s tem povezano sposobnost tvoriti svojo voljo in ravnanja kljub njegovi mladoletnosti, nosi breme izpodbijanja domneve svoje nelojalnosti, po presoji vrhovnega sodišča ne odstopa od stališča, ki ga je glede izpodbijanja nelojalnosti mladoletnih oseb ustavno sodišče sprejelo v nedavnih odločbah, Up-2950/07 z dne 13.3.2008 in Up-3303/07 13.3.2008. Revident ne zanika, da mu je bila dana možnost izpodbijanja domneve nelojalnosti zase in za svoje starše. Njegovo nestrinjanje s sklepom, da z izvedenimi dokazi navedene domneve ni uspel izpodbiti, se nanaša na izpodbijanje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja in sklepa glede dejanskega stanja, s čimer pa revident ne more izkazovati pogojev za dovolitev revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Glede na navedeno po presoji vrhovnega sodišča revident ni izkazal, da bi odločba sodišča prve stopnje odstopala od sodne prakse v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Po presoji vrhovnega sodišča revident trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zatrjevanega pogoja za dovolitev revizije ni izpolnil zgolj s trditvijo, da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice. Revident bi moral namreč navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter navedeno to tudi izkazati. Šele če bi revident navedel in izkazal konkretne posledice in razloge, zakaj so takšne posledice zanj zelo hude, bi bila mogoča presoja, ali ima izpodbijana odločitev zanj res zelo hude posledice. Ker revident zgolj z navedbo, da ima odločitev zanj zelo hude posledice, tega ni storil, niso izkazani pogoji za dovolitev revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Glede na to da revident ni izkazal nobenega od zatrjevanih pogojev za dovolitev revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo.