Appeal dismissed; loss of expected income is not difficult-to-repair damage under administrative law.

Pritožba se zavrne.

[JEDRO]

Za izdajo začasne odredbe mora tožnik izkazati, da mu bo z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda. Težko popravljiva škoda pa ni izguba pričakovanega dohodka, ki niti ni vrednoten.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe po določbah 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US), ki jo je vložila tožnica v zvezi s svojo tožbo zoper sklep o izbiri koncesionarja za opravljanje zobozdravstvenih storitev v Občini A.. Menilo je, da tožnica s pavšalnim zatrjevanjem, da bo v izvrševanju s tožbo izpodbijanega sklepa koncesijska pogodba sklenjena z izbranim koncesionarjem, ki bo tudi prejel plačilo za opravljanje koncesionirane dejavnosti, ni izkazala, da bi bil v tem primeru izpolnjen zakonski pogoj, namreč, da bi ji s tem nastala težko popravljiva škoda.

Tožnica se zoper sklep prvostopnega sodišča pritožuje, ker da je v predlogu za izdajo začasne odredbe utemeljila verjetnost nastanka težko popravljive oziroma celo nepopravljive škode zanjo. Če bo namreč koncesija za nedoločen čas podeljena izbranemu koncesionarju, bo to zanjo pomenilo izpad dohodka iz naslova nepodeljene koncesije, katerega višine pa se še ne da oceniti. Zato predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in se izda predlagana začasna odredba. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 lahko sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Glede na navedeno zakonsko določbo mora torej tožnik izkazati verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki naj bi mu nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta. V tem primeru je to sklep o izbiri koncesionarja za opravljanje zobozdravstvenih storitev v Občini A., ki ga je izdala občinska uprava Občine A. z dne 17.6.2008, ki je postal dokončen v zvezi z odločbo Župana Občine A. z dne 30.6.2008.

Tudi po presoji vrhovnega kot pritožbenega sodišča tožnica verjetnosti nastanka težko popravljive škode ni izkazala. Kot je pravilno navedlo že prvostopno sodišče, vsaka škoda, ki jo tožnik zatrjuje, še ne pomeni težko popravljive škode. Tožnica zatrjuje, da ji bo težko popravljiva oziroma celo nepopravljiva škoda nastala, ker bo, če se izvršitev koncesijskega akt na zadrži, koncesijska pogodba sklenjena z izbranim koncesionarjem, ki bo posledično opravljal koncesijsko dejavnost in tudi prejemal vsa plačila za koncesijske storitve. Torej naj bi tožnici nastala težko popravljiva škoda, ker ne bo z njo sklenjena koncesijska pogodba, ker ne bo ona opravljala koncesijskih storitev in zato ne bo prejemala plačil za te storitve, ne gre torej za dejansko škodo, temveč za izgubljeni pričakovani dohodek. Izpad s strani tožnice nadejanih plačil za koncesijske storitve, ki naj bi jih opravljala po nadejani koncesiji, torej izgubljeni dohodek, pa po presoji vrhovnega sodišča ni izkazana verjetnost nastanka težko popravljive škode v smislu določbe 2. odstavka 32. člena ZUS-1, saj tožnica lahko še naprej opravlja zobozdravstveno dejavnost in za svoje delo prejema plačilo na način kot doslej.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 82. člena in 6. odstavkom 32. člena ZUS-1. Ker s pritožbo ni uspela, tožnica sam trpi stroške pritožbenega postopka (154. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).