Supreme Court dismisses administrative appeal for failure to meet statutory review conditions under ZUS-1.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je tako trditveno kot dokazno breme, da so v konkretnem primeru podani pogoji za dovoljenost revizije, na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče niti dovoliti niti voditi. Ker revidentka v reviziji ni izkazala nobenega izmed pogojev iz 2. odstavka 83. člena ZUS-1, ki bi lahko bili podlaga za dovolitev revizije, saj je dovoljenost revizije utemeljila le s prepisom zakonskega besedila, v tem primeru revizije ni mogoče dovoliti.

[OBRAZLOŽITEV]

Zoper sodbo sodišča prve stopnje, št. U 133/2007 z dne 27.6.2007, je tožnica po odvetniku vložila pravočasno revizijo, v kateri navaja, da izpolnjuje procesne pogoje po 83., 84., 85., 86., 87. in 93. členu Zakona o upravnem sporu. Dovoljenost revizije utemeljuje s tem, da so izpolnjene vse tri točke 2. odstavka 83. člena ZUS.

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki jo tožnica izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07-sklep US) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 15.12.2006, in na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 zavrnilo tožničin zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Z navedeno odločbo je ministrstvo odpravilo delno odločbo Upravne enote Radovljica z dne 7.2.2006 (s katero je le ta tožnici kot prejšnji lastnici podjetja A. d.z.o.z. za podržavljena zemljišča parc. št. 302, 303, 304, 230 in 637, vse k.o. ..., in parc. št. 821 ter 825/4, obe k.o. ..., priznal odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. v vrednosti 22.901,21 DEM, zahtevo za denacionalizacijo parc. št. 156/4 pa zavrnil) in zahtevek za denacionalizacijo parc. št. 302, 303, 304, 230 in 637, vse k.o. ..., ter parc. št. 821 in 825/4, obe k.o. ..., zavrnilo ter zavrnilo pritožbi tožnice in B.B. zoper navedeno odločbo upravne enote.

Po določbi 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen vsaj eden izmed v tej določbi navedenih pogojev za njeno dovolitev. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po vseh treh točkah drugega odstavka 83. člena ZUS-1, vendar to utemelji le s prepisom zakonskega besedila in ne obrazloži, s čim naj bi bili navedeni predpisani pogoji izpolnjeni.

Po 1. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče meritorno odločalo, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. V obravnavanem primeru pravica ali obveznost stranke v dokončnem upravnem aktu, to je odločbi ministrstva, s katero je bila odločba prvostopnega upravnega organa odpravljena in denacionalizacijski zahtevek zavrnjen, ni izražena v denarni vrednosti. Zato določba 1. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1 v tem primeru ne pride v poštev kot podlaga za dovoljenost revizije.

Revidentka v reviziji ne zatrjuje konkretno in določno, katere okoliščine so podane, da bi bila revizija lahko dovoljena po 2. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Samo s prepisom zakonskega besedila revidentka še ne izkazuje, da je podana ene izmed okoliščin, ki so kot pogoj za dovoljenost revizije navedeni v 2. točki 2. odstavka 83. člena. Po ustaljeni sodni praksi vrhovnega sodišča, je namreč potrebno zatrjevano pomembno pravno vprašanje jasno in določno opredeliti, prav tako pa navesti sodne odločbe oziroma sodno prakso vrhovnega sodišča, od katere naj bi v upravnem sporu izpodbijana odločitev glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, odstopala, oziroma navesti sodne odločbe, ki bi izkazovale neenotno sodno prakso sodišč prve stopnje glede tega pravnega vprašanja, o katerem vrhovno sodišče še ni odločalo. Revidentka v reviziji ni jasno in določno opredelila pravnega vprašanja, niti ni navedla sodne prakse oziroma zatrjevala odstopa od sodne prakse ali neenotnosti le te. O problematiki, ki jo v reviziji zatrjuje revidentka, pa je bilo v dosedanji sodni praksi že odločeno in o teh vprašanjih obstaja tudi ustaljena sodna praksa (sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Up 832/2005, I Up 801/2005, I Up 800/2005).

Revidentka tudi ne navaja nobenih konkretnih okoliščin in dejstev, s katerimi bi konkretno utemeljila zelo hude posledice, ki bi ji z izpodbijanim aktom nastala, kar je revizijski razlog po 3. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1.

Po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je tako trditveno kot dokazno breme, da so v konkretnem primeru podani pogoji za dovoljenost revizije, na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče niti dovoliti niti voditi. Ker revidentka v reviziji ni izkazala nobenega izmed pogojev iz 2. odstavka 83. člena ZUS-1, ki bi lahko bili podlaga za dovolitev revizije, v tem primeru revizije ni mogoče dovoliti.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.