Supreme Court dismisses appeal on non-property damage compensation, upholding lower courts' assessment of pain and suffering.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 8.345,85 EUR (prej 2,000.000 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 15.857,12 EUR (prej 3,800.000 SIT) in za strah v višini 1.251,88 EUR (prej 300.000 SIT). Upoštevalo je, da je tožena stranka tožniku že plačala 12.518,78 EUR (prej 3,000.000 SIT), kar je valoriziralo na dan sodbe sodišča prve stopnje in toženo stranko obsodilo na plačilo odškodnine v višini 10.315,48 EUR (prej 2,472.002 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo. Delno je ugodilo pritožbi tožene stranke in (med drugim) sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znižalo za 3.338,34 EUR (prej 800.000 SIT). Sicer je glede odškodnine za nepremoženjsko škodo pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča tožnik vlaga revizijo. Izpodbija tisti del sodbe, s katerim mu ni bila prisojena višja odškodnina za nepremoženjsko škodo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Povzema dejanske ugotovitve nižjih sodišč in meni, da te niso bile dovolj upoštevane pri odmeri odškodnine. Poleg tega trdi, da sodišči nista upoštevali spominskih motenj, ki so posledica pretresa možganov. Nazadnje se sklicuje na tri sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in trdi, da višina prisojene odškodnine odstopa od sodne prakse v podobnih primerih.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Pravna podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče mora pri odmeri odškodnine upoštevati tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine posameznega primera. Drugo načelo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena odškodnine kot tudi to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Poleg tega nalaga sodišču, da zaradi enotnosti sodne prakse upošteva druge primerljive primere sodne prakse.

7. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče po tretjem odstavku 370. člena ZPP vezano. Iz teh ugotovitev izhaja, da je tožnik utrpel udarnino prsnega koša in prsnice, udarnino trebuha, odkrhanje telesa 7. vratnega vretenca, odrgnine v desnem preponskem delu, posttravmatski stresni sindrom ter pretres možganov.

8. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni mogoče pritrditi tožnikovemu stališču, da mu je bila prisojena prenizka odškodnina za posamezne v reviziji zatrjevane oblike nepremoženjske škode.

9. Iz obrazložitev sodb nižjih sodišč izhaja, da sta o višini odškodnine odločali na podlagi vseh dejstev, ugotovljenih v dokaznem postopku. Upoštevali sta intenziteto in trajanje telesnih bolečin, ki bodo občasno prisotne tudi v bodoče, ter neugodnosti, ki jih je tožnik trpel v času zdravljenja (predvsem dolgotrajno obdobje bolniškega staleža in dela s skrajšanim delovnim časom). Tudi pri prisoditvi odškodnine za strah sta nižji sodišči upoštevali vse okoliščine primera (hud strah za življenje ob sami prometni nesreči, huda zaskrbljenost za izid zdravljenja in lažja oblika strahu za svoje zdravje, ki še traja). Nazadnje je pritožbeno sodišče upoštevalo vsa ugotovljena dejstva (predvsem da sedaj opravlja manj spoštovano delo kot prej, da je opustil šport in da ima številne čustvene težave) tudi pri prisoji odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jo je znižalo na 22.116,51 EUR (prej 5,300.000 SIT). Pri tem je pravilno upoštevalo, da se je tožnikovo stanje v zadnjem času nekoliko izboljšalo, saj tožnik spet lahko vozi avto in ne obiskuje več psihiatra. Navedba, da bi morali nižji sodišči upoštevati tudi tožnikove spominske motnje, ki naj bi bile posledica pretresa možganov, pa pomeni nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja in revizijsko sodišče zato nanjo ni odgovorilo.

10. Glede na navedeno in ob opravljeni primerjavi z drugimi podobnimi primeri oškodovancev primerljive starosti (tožnik je bil v času nesreče star 35 let), višja odškodnina ne bi bila utemeljena, niti za posamezne oblike nepremoženjske škode niti za nepremoženjsko škodo v celoti. V zvezi s primeri, ki jih tožnik povzema v reviziji, je treba pojasniti, da ne predstavljajo sodne prakse, ki je znatno obsežnejša. Sodna praksa namreč deluje kot celota, zato je izpostavljanje posameznih primerov pomanjkljivo in zavajajoče. Tako revizijsko sodišče ugotavlja, da je materialno pravo pravilno uporabljeno.

11. Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).