Supreme Court dismisses administrative appeal due to failure to meet statutory review conditions under ZUS-1.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Pogoj po 2. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1¸ ki se nanaša na odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ni podan. Glede oprave glavne obravnave pred upravnim sodiščem in uporabe 1. odstavka 51. člena ZUS-1 obstaja obsežna in ustaljena sodna praksa vrhovnega sodišča (glej zadeve: I Up 772/2007, I Up 143/2007, I Up 1121/2003, I Up 467/2007, I Up 196/2002 in I Up 887/2005). Sicer pa revidentka v tožbi opravo glavne obravnave ni predlagala. Vprašanje, ali se upošteva stanje nepremičnin v času vračanja, se nanaša na vprašanje, povezano z ugotavljanjem dejanskega stanja, ki pa ni predmet revizijskega postopka. Revizijsko sodišče o tem vprašanju, tudi če bi revizijo dopustilo, ne bi odločalo. Za podlago bi namreč vzelo dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku (glej sodno prakso: I Up 821/2003, I Up 363/2005 in I Up 372/2005). V zvezi z vprašanjem, ali se lahko opravi ogled nepremičnin brez stranke, se je treba opreti na ustaljeno sodno prakso, da v reviziji sodišče ne preverja pravilnosti upravnega postopka (glej zadeve: I Up 520/99, X Ips 1046/2006, X Ips 1233/2004 in X Ips 1098/2006).

[OBRAZLOŽITEV]

Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka dne 25.3.2008 vložila revizijo. Glede dovoljenosti revizije navaja razloge po 2. odstavku 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US).

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki jo tožeča stranka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS z dne 15.11.2007. S to odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi tožeče stranke ter odpravila delno odločbo Upravne enote Vrhnika z dne 30.11.2006, s katero je le-ta zavrnila zahtevo za vračilo v naravi v last in posest nepremičnin s parc. št. 13/1, 13/5, 13/6 in 13/7, vse k.o..., v korist pokojnih M.K. in F.M. kot upravičenk ter nato sama odločila tako, da je za navedene nepremičnine priznala odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe (SOD) v višini 16.854,41 DEM oziroma 8.617,52 EUR.

Po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije revizije ni mogoče dovoliti.

Po 2. odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovolitev. Po presoji vrhovnega sodišča kot revizijskega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Tožeča stranka kot revidentka se sklicuje na 1., 2. in 3. točko 2. odstavka 83. člena ZUS-1.

V skladu z določbo 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena: če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR (1. točka tega odstavka); če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo (2. točka tega odstavka); če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu zelo hude posledice za stranko (3. točka tega odstavka).

Po mnenju revizijskega sodišča vrednostni pogoj po 1. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 ni podan. V izpodbijanem aktu je vrednost izražena v denarju, in sicer 16.854,41 DEM oziroma 8.617,52 EUR, kar ne dosega predpisanega zneska 20.000,00 EUR. Tožeča stranka kot revidentka pa zahteva vračilo v naravi in vrednost utemeljuje s tržno vrednostjo, če bi z zahtevkom uspela. Pri vrnitvi nepremičnine v naravi pa po mnenju revizijskega sodišča ne gre za zadevo, v kateri bi bila pravica do denacionalizacije izražena v denarni vrednosti. Vrednost izpodbijanega dela tako ne dosega 20.000,00 EUR, tožbeni zahtevek pa revidentka ni izrazila v denarni vrednosti, saj zahteva vračilo v naravi.

Revizijsko sodišče meni, da tudi pogoj po 2. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1¸ ki se nanaša na odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ni podan. Glede oprave glavne obravnave pred upravnim sodiščem in uporabe 1. odstavka 51. člena ZUS-1 obstaja obsežna in ustaljena sodna praksa vrhovnega sodišča (glej zadeve: I Up 772/2007, I Up 143/2007, I Up 1121/2003, I Up 467/2007, I Up 196/2002 in I Up 887/2005). Sicer pa revidentka v tožbi opravo glavne obravnave ni predlagala. Vprašanje, ali se upošteva stanje nepremičnin v času vračanja, se nanaša na vprašanje, povezano z ugotavljanjem dejanskega stanja, ki pa ni predmet revizijskega postopka. Revizijsko sodišče o tem vprašanju, tudi če bi revizijo dopustilo, ne bi odločalo. Za podlago bi namreč vzelo dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku (glej sodno prakso: I Up 821/2003, I Up 363/2005 in I Up 372/2005). V zvezi z vprašanjem, ali se lahko opravi ogled nepremičnin brez stranke, se je treba opreti na ustaljeno sodno prakso, da v reviziji sodišče ne preverja pravilnosti upravnega postopka (glej zadeve: I Up 520/99, X Ips 1046/2006, X Ips 1233/2004 in X Ips 1098/2006).

Tudi pogoj po 3. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 ni podan. Po presoji revizijskega sodišča revidentka trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zatrjevanega pogoja za dovolitev revizije ni izpolnila s trditvijo, da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice, ker če bi izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje ostala, bi bila oškodovana za najmanj 128.052,48 EUR, tako, da bi se ji, ne glede na temeljni namen ZDen, z vračanjem podržavljenega premoženja v neprimerni obliki znova povzročilo krivico in bi ji bile kršene tudi z Ustavo RS zagotovljene človekove pravice. Revidentka bi morala namreč navesti, kakšne konkretne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih so te posledice zanjo zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Šele če bi revidentka navedla in izkazala konkretne posledice in razloge, zakaj so takšne posledice zanjo zelo hude, bi bila mogoča presoja, ali ima izpodbijana odločitev zanjo res zelo hude posledice, s tem pa pogoj za dovolitev revizije po navedeni točki. Ker revidentka tega ni storila, po mnenju revizijskega sodišča niso izkazani pogoji za dovolitev revizije iz 3. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1.

Glede na to, da revidentka ni izkazala nobenega izmed zatrjevanih pogojev za dovolitev revizije iz 2. odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče kot revizijsko sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.