Appeal dismissed because mutual recognition of denationalization rights with Croatia was not established at the time of decision.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Ker vzajemnost glede denacionalizacije z Republiko Hrvaško v času odločanja ni bila podana, hrvaški državljan ni upravičenec do denacionalizacije.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.5.2006. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper delno odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 25.1.2006, s katero je ta zavrnila zahtevo tožnice A.A. in B.B. za denacionalizacijo 1/12 nepremičnine ..., podržavljene C.C.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje soglaša s toženo stranko, da prejšnja lastnica 1/12 podržavljene nepremičnine, ki je bila ob podržavljenju jugoslovanska državljanka, v času vračanja pa hrvaška državljanka, ni upravičenka do denacionalizacije. Podlaga za tako stališče je določba 2. odstavka 1. člena in 27. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (ZDen-B, Uradni list RS, št. 65/98 in 76/98 – odl. US).

Glede na navedeno določbo in določbo 1. odstavka 70. člena ZDen bi morala tožnica izkazati, da obstoji vzajemnost pri priznavanju pravice do denacionalizacije med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, to je, da po pravu Republike Hrvaške obstoji pravica do denacionalizacije tudi za slovenske državljane. Tega pa tožnica s pavšalno navedbo, da je bila v Republiki Hrvaški sprejeta ustavna odločba, ki zakonodajnemu organu nalaga spremembo Zakona o denacionalizaciji tako, da bo ta omogočal dejansko vzajemnost v korist slovenskih državljanov, ni izkazala.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da je do uveljavitve ZDen-B izpolnjevala vse pogoje za denacionalizacijo. Meni, da bi moral biti postopek do novele ZDen-B že pravnomočno končan in da le zaradi neutemeljenega zavlačevanja postopka tožnica ni dosegla utemeljenih in na zakon oprtih pričakovanj. Navaja še, da bo s pričakovano spremembo zakona v Republiki Hrvaški vzpostavljena dejanska vzajemnost. Zato je odločitev preuranjena. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi, ki jih pri tem navaja sodišče, so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbah 1. in 27. člena ZDen-B, na katere se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje. ZDen-B, ki je v času odločanja v tej zadevi že veljal, je v 27. členu izrecno določil, da se postopki denacionalizacije, ki do uveljavitve ZDen-B še niso pravnomočno končani, končajo po določbah tega zakona. Zato je bila v obravnavanem primeru določba 1. člena ZDen-B utemeljeno uporabljena. S to določbo je bil temeljnim pogojem za denacionalizacijo dodan še pogoj vzajemnosti. Ta mora biti podan, kadar je prejšnji lastnik podržavljenega premoženja ob podržavljenju sicer imel jugoslovansko državljanstvo, ob odločanju pa ni slovenski državljan, ampak je državljan druge države, ki tudi izvaja denacionalizacijo. Da gre za tak primer, izhaja iz podatkov v predloženih spisih in niti ni sporno. In ker, kot pravilno ugotavljata sodišče in tožena stranka, v času odločanja vzajemnost glede denacionalizacije z Republiko Hrvaško ni bila podana, je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev tožene stranke pravilna. Sklicevanje tožnice na bodočo ureditev glede vzajemnosti pa ne more vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.