Supreme Court dismisses review when applicant fails to prove standing or party status in administrative permit proceedings.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Če tisti, ki je zahteval položaj stranke ali stranskega udeleženca v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja za zatrjevani status ni izkazal nobene okoliščine, je bila njegova pritožba zoper lokacijsko dovoljenje pravilno zavržena.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 21.7.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Upravne enote Ljubljana z dne 14.3.2003, s katerim je bila zavržena pritožba tožnika proti lokacijskemu dovoljenju z dne 15.12.2002, izdanemu A.A., za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 15 k.o. B., in zahtevo za vročitev tega dovoljenja tožniku. Tožena stranka je ugotovila, da tožniku ne pripada ne status stranke ne stranskega udeleženca.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Zavrača tožbene ugovore.

Tožnik v pritožbi uveljavlja napačno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Zatrjuje, da je izkazal položaj stranke v postopku. Investitor ni izkazal razpolagalne pravice na zemljišču.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v 1. odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1. V 2. odstavku 107. člena je določil kriterije za razvrščanje pritožb, ki so bile vložene pred uveljavitvijo ZUS-1 in to na pritožbe in revizije. Ker obravnavano pravno sredstvo, ki je bilo vloženo pred uveljavitvijo ZUS-1, ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, jo Vrhovno sodišče obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo. Prvostopna sodba pa je po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje. Revizijsko sodišče sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizija uveljavlja tudi nepravilno uporabo materialnega prava, vendar po mnenju revizijskega sodišča neutemeljeno, saj je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Po presoji revizijskega sodišča revident tako ni izkazal, da podatki v zemljiškoknjižnem izpisku ne bi bili pravilni oziroma ni izkazal, da javna listina ne vsebuje resničnih podatkov. Materialno pravo je bilo tako pravilno uporabljeno. Pravilno je sklepanje sodišča prve stopnje in tožene stranke, da tožnik glede na določbo 42. člena ZUP nima ne položaja stranke ne položaja stranskega udeleženca v konkretnem upravnem postopku, ki se je nanašal na izdajo lokacijskega dovoljenja.

V konkretnem postopku je bilo pravilno ugotovljeno, da je investitor izkazal svojo pravico graditi z zemljiškoknjižnim izpiskom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 20.11.2002, iz katerega je razvidno, da je v zemljiški knjigi kot lastnik zemljišča parc. št. 15 k.o. B. vpisana A.A. Pravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje in tožene stranke, da je zemljiškoknjižni izpisek v smislu 169. člena ZUP javna listina, ki dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. Ima dokazno moč in se šteje za resnično tisto, kar je v njej navedeno. Možno je sicer dokazovati nasprotno, da navedbe v javni listini niso resnične, vendar je breme dokazovanja v tem na strani tožnika, saj on zatrjuje, da tisto, kar se v listini potrjuje ni resnično. Skladna s podatki predloženih spisov je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani tekel pravdni postopek, v katerem je tožnik uveljavljal priznanje prednostne pravice uporabe na spornem zemljišču in da je okrajno sodišče s sodbo z dne 23.4.2001 tožbeni zahtevek zavrnilo, po pritožbi tožnika zoper to sodbo pa je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo zavrnilo tudi njegovo pritožbo, zato je sodba okrajnega sodišča postala pravnomočna.

Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče RS kot revizijsko sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi določbe 92. člena ZUS-1.