Appeal dismissed; court fees exemption denied based on guaranteed income despite enforcement deductions.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the appeal against a first-instance court's refusal to exempt the plaintiff from paying court fees. The plaintiff argued that enforcement deductions reduced his income below the guaranteed minimum, yet the court correctly used his full pension as the sole income source for the exemption assessment. Consequently, the court ruled that the plaintiff's financial situation did not warrant fee exemption and upheld the original decision.
Legislator headnote
AI generatedZakon o sodnih taksah (ZSTS); Zakon o zajamčenem osebnem dohodku (ZZOD): The court's assessment of a party's ability to pay court fees must rely on their total declared income, and arguments that enforcement deductions lower income below the guaranteed minimum do not alter this determination.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
[JEDRO]
Na odločitev o neizpolnjevanju pogojev za oprostitev sodnih taks ne vplivajo navedbe, da so ob odtegljajih, temelječih na sodni prepovedi, njegovi prejemki nižji od zneska po ZZOD.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tožnika ni oprostilo plačila sodne takse za sodbo tega sodišča, št. U 8/2002 z dne 21.10.2003, ki jo je tožnik prejel 15.11.2003 in s katero je to sodišče zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 26.10.2001. Z vročitvijo sodbe pa je bil tožniku vročen tudi opomin za plačilo sodne takse za to sodbo, in sicer v znesku 19.000,00 SIT. Dne 20.11.2003 je tožnik vložil prošnjo za oprostitev plačila te takse, v kateri je navedel, da ta znesek predstavlja zanj veliko finančno breme, saj je njegov edini vir dohodka začasna invalidska pokojnina. Sodišče prve stopnje je iz listin, ki jih tožnik predložil, ugotovilo, da živi sam in da prejema nadomestilo iz naslova invalidskega zavarovanja v mesečni višini 75.608, 71 SIT. To pa je znesek, ki presega višino zajamčenega osebnega dohodka iz 2. člena Zakona o zajamčenem osebnem dohodku (ZZOD, Uradni list RS št. 48/99), ki je znašal od meseca decembra 2003 52.699,00 SIT, in ki je po 1. členu navedenega zakona predstavljal osnovo, ki varuje materialno in socialno varnost. Zato ga je sodišče uporabilo kot kriterij za presojo upravičenosti do oprostitve plačila sodne takse in ker tožnik v vlogi ni navedel drugih okoliščin, ki bi vplivale na njegovo materialno in socialno varnost, predlogu tožnika za oprostitev plačila sodne takse, ob ugotovitvi, da z njenim plačilom ne bo ogroženo njegovo preživljanje, ni moglo ugoditi.
Tožnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep navaja, da jo vlaga na podlagi nepravilno ocenjene zmožnosti plačila sodne takse, saj ima od priznanih prejemkov mesečne odtegljaje po izvršbi DURS-a za dolgove, zaradi katerih sedaj teče spor. Po teh odtegljajih so njegovi prejemki, ki so edini vir njegovega preživljanja, nižji od zajamčenih osebnih prejemkov, zato plačilo sodne takse ogroža njegovo preživljanje. Prosi, da se izpodbijani sklep odpravi in da se ga oprosti plačila sodne takse v navedeni zadevi.
Pritožbo, ki jo je tožnik vložil pred uveljavitvijo ZUS-1, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo kot pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1.
Pritožba ni utemeljena.
Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit iz razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v svoji obrazložitvi. Na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagalo v času odločanja o tožnikovem predlogu, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodnih in da plačilo obravnavane sodne takse ne bi ogrozilo njegovega preživljanja. Na tako odločitev ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe, da so ob odtegljajih, temelječih na sodni prepovedi, njegovi prejemki nižji od zneska, določenega po ZZOD, ki naj bi zagotavljal materialno in socialno varnost. Pri tem pa pritožbeno sodišče tudi pripominja, da je tožnik vložil prošnjo za oprostitev plačila sodne takse za sodbo šele po prejemu opomina za njeno plačilo, zato bi lahko sodišče prve stopnje njegovo prošnjo zavrnilo tudi ob upoštevanju 14. člena Zakona o sodnih taksah. (ZSTS), po katerem sklep o oprostitvi sodnih taks učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev in velja za vse vloge in dejanja, za katere je po 4. in 5. členu ZST nastala taksna obveznost tega dne ali kasneje. Taksna obveznost za sodno odločbo pa nastane takrat, ko je obravnava zaključena, oziroma ko se stranki ali njenemu zastopniku vroči prepis odločbe, tako da sodišče njegovemu izrecnemu predlogu za oprostitev plačila takse za sodbo tudi iz tega razloga ne bi moglo ugoditi.
Zaradi navedenega in ker pritožbene navedbe niso utemeljene ter niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v povezavi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.