Appeal dismissed; fear of private employer retaliation does not meet persecution threshold under asylum law.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Zatrjevani strah pred ukrepanjem lastnika lokala, v katerem je tožnik prej delal, in ki jih tožnik navaja, ne dosegajo kriterija preganjanja, kot jih določa 26. člen ZMZ. Ne grozijo mu subjekti preganjanja, navedeni v 24. členu ZMZ.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 20.2.2008; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je odločila v pospešenem postopku in prošnjo tožnika za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno, ker je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določa 26. in 28. člen Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ), na podlagi 3. alinee 55. člena ZMZ.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Dejansko stanje je tožena stranka ugotovila v zadostni meri. Pravilno je uporabila določbe ZMZ, tudi ko je odločala v pospešenem postopku na podlagi 3. alinee 55. člena ZMZ. Obrazložilo je tudi, zakaj je v zadevi odločalo na seji. Tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi utemeljeno kazalo na zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na določbo 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US).

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da mu ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, kakor tudi da mu ne grozi preganjanje v smislu 26. člena ZMZ. Grožnje z maščevanjem, mučenjem in umorom so resne narave in predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. Predstavljajo tudi kršitev pravice do človeškega dostojanstva, pravice do življenja brez strahu in prepovedi mučenja. Nerazumljivo je, da je sodišče tako pomembna dejstva zavrnilo kot nezadostna. V primeru vrnitve v matično državo mu je lastnik lokala zagrozil, da mu bo odrezal roko, nogo in podobno. Našli bi ga plačanci lastnika lokala in ga likvidirali. Izpolnjuje vse pogoje za mednarodno zaščito. Njegova prošnja zato ne bi smela biti zavrnjena kot očitno neutemeljena. Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni ugovor o bistvenih kršitvah določb postopka v upravnem sporu ni obrazložen in konkretiziran, temveč pavšalen in neobrazložen. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje navedlo vsa odločilna dejstva, ki so narekovala sprejeto odločitev. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ugotovila vse pomembne okoliščine, ki so bile pomembne za njeno odločitev. Pravilna je ocena, da že iz tožnikove prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da je odšel iz matične države v Zagreb zato, ker je bil dogovorjen, da bo tam delal v gradbenem podjetju in se je šele nato po nekaj dneh dela, ker ni prejel plačila odločil, da odpotuje v Slovenijo, ki je članica Evropske unije. Ta okoliščina tudi po presoji pritožbenega sodišča kaže na to, da je tožnik državo zapustil zaradi zaposlitve, in da ni izkazal subjektivnega strahu pred vrnitvijo v matično državo.

Tudi ni podlage za pritožbeni ugovor, da sta sodišče in tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, ko sta ocenila, da tožniku ob vrnitvi v matično državo ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Po navedeni določbi resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi, ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Groženj, ki jih tožnik zatrjuje, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče uvrstiti v kategorijo resne škode v smislu določbe 28. člena ZMZ. Zatrjevani strah pred ukrepanjem lastnika lokala, v katerem je tožnik prej delal, in ki jih tožnik navaja, ne dosegajo kriterija preganjanja, kot jih določa 26. člen ZMZ. Ne grozijo mu subjekti preganjanja, navedeni v 24. členu ZMZ. Glede na navedeno, tudi po presoji pritožbenega sodišča, tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, kot jih določata 26. in 28. člen zakona. Pritožbeno sodišče se, glede na navedeno, strinja tudi s presojo, da je tožena stranka lahko odločila v pospešenem postopku in z uporabo določbe 3. alinee 55. člena ZMZ. Očitno je, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).