Supreme Court dismisses appeal as property restitution case does not meet monetary threshold for review.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

O pravnem vprašanje statusa zemljišča ob podržavljenju pri vrhovnem sodišču obstaja ustaljena sodna praksa.

[OBRAZLOŽITEV]

Zoper prvostopno sodbo je tožeča stranka po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s tem, da vrednost spornih zemljišč z upoštevanjem relevantnih kriterijev presega določeni znesek (20.000 EUR); da v sodni praksi sodišče prve stopnje o obravnavanem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o (tem) problemu tudi še ni odločalo, nazadnje pa tudi s tem, da ima odločitev, ki se izpodbija, za tožečo stranko hude (materialne) posledice.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo prereka vse navedbe tožeče stranke kot neutemeljene in predlaga, da sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki jo tožeča stranka izpodbija z revizijo, je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena v zvezi z 2. odstavkom 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) v 1. točki izreka zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 9.5.2005, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti delni odločbi Upravne enote Žalec z dne 4.2.2004. S to odločbo je prvostopni organ med drugim odločil, da se z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji v korist tožeče stranke vzpostavi solastninska pravica na delu tam navedenih nadomestnih nepremičnin, da vrednost navedenih podržavljenih nepremičnin znaša 4.942,83 DEM (2.527,23 EUR); da vrednost podržavljene nepremičnine in v nadomestilo danih nepremičnin, preračunano po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje odločbe, znaša 599.600,23 SIT.

Po določbi 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je zanjo izpolnjen vsaj eden od tam navedenih pogojev, pri čemer je po presoji vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme glede obstoja teh pogojev na strani revidenta.

Tožeča stranka se sklicuje na določbo 1. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1, saj je prepričana, da vrednost spornih zemljišč z upoštevanjem relevantnih kriterijev presega določeni znesek 20.000 EUR. V navedeni določbi je določeno, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Zato v obravnavani zadevi, v kateri pravica ali obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti, saj gre za vrnitev nepremičnin v naravi, revizije na podlagi 1. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1 ni mogoče dovoliti.

Revident se nadalje sklicuje tudi na 2. točko 2. odstavka 83. člena ZUS-1, ker da v sodni praksi sodišč prve stopnje o obravnavanem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o (tem) problemu tudi še ni odločalo. Pri tem revident niti ni navedel sodnih odločb sodišča prve stopnje, ki bi to njegovo trditev dokazovale niti takih odločb reviziji ni priložil, vrhovno sodišče pa ni dolžno samo ugotavljati, katero pravno vprašanje naj bi bilo pomembno v obravnavani zadevi. Kolikor pa morda revident meri na pravno vprašanje statusa zemljišča ob podržavljenju, kot bi to lahko izhajalo iz nadaljnje obrazložitve revizije, pa o tem pravnem vprašanju pri vrhovnem sodišču obstaja ustaljena sodna praksa, kot na primer v zadevah, opr. št. I Up 1397/2005 z dne 24.5.2007, opr. št. I Up 749/2006 z dne 30.8.2007 in opr. št. I Up 36/07 z dne 6.9.2007.

Nadalje revident trdi, da ima odločitev, ki se izpodbija, zanj hude (materialne) posledice. ZUS-1 v 3. točki 2. odstavka 83. člena določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu zelo hude posledice za stranko. Revident v reviziji zelo hudih posledic niti ne zatrjuje, saj se sklicuje le na hude (materialne) posledice, ki jih seveda ni mogoče enačiti z zelo hudimi posledicami, posledic pa niti natančno ne pojasni, jih glede na sklicevanje na materialne posledice denarno ne opredeli in ne obrazloži, da bi bila mogoča njihova presoja, zato pogojev za dovolitev revizije tudi v tem primeru ni izkazal.

Ker niso izpolnjeni uveljavljani pogoji za revizijo iz 1., 2. in 3. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.